Po norem, odštekanem in veselem decembru, mesecu, ki je poln raznovrstnih zabav, žurov in daril sledi januar, ki je za marsikoga rahlo depresiven mesec. Delno zato, ker je potrebno oditi na delo po dolgih praznikih, delno zato, ker marsikdaj šele januarja za nami pride izstavljen račun za vse prekrokane decembrske noči in nas posledično teži kronično pomanjkanje spanca. Delno pa tudi zato, ker je marsikomu med nami  že prvi teden v tem mesecu jasno, da smo prelomili, večinoma nehote, glavnino svojih novoletnih zaobljub. Zato je včasih bolje, da si postavimo čim manj planov in načrtov za novo leto oziroma naj bodo ti zagotovo uresničljivi. 

Dan po Božiču, 26. december, še en državni praznik, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, je bil zame čisto običajen dan v službi. Naslonjen na ograjo stopnišča, enega od dveh glavnih vhodov v parkirno hišo, sem pil kavo in opazoval dogajanje na Kongresnem trgu v centru mesta. Dobro usklajena ekipa fantov je pripravljala konstrukcijo velikega odra, na katerem se je isti večer zgodil koncert dveh osebno meni najljubših slovenskih bendov. Najprej novomeški Dan D in nato Siddharta. Le še Big Foot Mama bi se morala ta večer pojavit na odru pa bi imeli "svete tri kralje" slovenske rock godbe v istem paketu, a to bi bilo že kičasto. Kakorkoli, koncerti na "Kongrescu", se bodo dogajali vsak večer vključno do 2. januarja in prepričan sem, da bo zadovoljeno vsem glasbenim okusom.

Enako kot lansko leto tak čas, tudi letošnji december po službeni dolžnosti preživljam v parkirni hiši. V centru mesta pod Kongresnim trgom, kjer je vedno akcija. Sčasoma se jih navadiš. Brezdomcev s svojo obvezno steklenico najcenejša vina, ki jim vsakič znova prijazno, a odločno poveš, kje se ne smejo zadrževat. Potem so tu narkomani, ki občasno zavzamejo požarne stopnice ali zasilne izhode za svoj novi odmerek heroina v žilo. Tudi njih dosledno in vztrajno prosimo, da se odstranijo. Ne smemo pozabit še Kraljev ulice, ki ob vhodih v  garažno hišo prodajajo revijo, v kateri se čisto mimogrede najde cel kup zelo zanimivih in kvalitetnih člankov. Oni so že prave maskote hiše in tako rekoč člani "hišnega ansambla." Pač, služba kot vsaka druga. Le razmere in okoliščine so včasih malce posebne. Včasih napete, dostikrat pa se tem ljudem od srca nasmejiš ali presenečen obstaneš, ko te presenetijo s tako inteligentno, lucidno izjavo, da se vprašaš: ''Od kje si pa to zdaj potegnil, stari?''

Konec leta se nezadržno bliža. To je tisti čas, ko je na sporedu poleg 'kuhančka' v centru Ljubljane, obdarovanj, prireditev vseh vrst, službenih zabav ter praznikov še nekaj. Nekaj, kar mnogi ljudje v tem času počnejo tradicionalno - novoletne zaobljube in neke vrste inventura iztekajočega se leta.

Pravijo, da se ti najboljše stvari v življenju zgodijo takrat, ko jih sploh ne pričakuješ. Strinjam se! Vedno bolj pa spoznavam tudi dejstvo, da se marsikdaj tudi najboljše ideje in najboljši projekti utrnejo in realizirajo takrat, ko zadeve potekajo spontano. Brez nekega vnaprejšnjega dogovarjanja in načrtovanja. In to, kar je opisano v spodnjih vrsticah, je prav ena taka lepa decembrska zgodba, ki se je zgodila spontano.

Vstopili smo v najbolj divji, zabaven in zapravljiv mesec v letu. Veseli in praznični december - mesec, ko trpijo jetra, zaradi konkretnih količin popitega alkohola in obilice sladke hrane, ko trpi denarnica, zaradi nakupov vseh vrst. December je za nekatere magičen, čaroben, poln radosti, za druge pa je ravno to mesec, ko se njihov občutek osamljenosti, odrinjenosti na rob družbe, depresije še poveča.

Te dni se vse do nedelje v Cankarjevem domu odvija Slovenski knjižni sejem. Najstarejši in največji knjižni sejem v Sloveniji. Letošnji je že 32. po vrsti. Predstavljenih bo 3000 novih, sveže izdanih knjig, prevedenih v slovenščino. Če boste te dni kaj obiskali Cankarjev dom, boste lahko prisostvovali eni od 250 spremljevalnih prireditev (delavnice, okrogle mize, predavanja), ali pa malo poklepetali s katerim od 'knjigotržcev', založnikov ali avtorjev. Letos se na sejmu predstavlja kar 100 domačih in 20 tujih avtorjev.

Pred dnevi se je v medijih pojavil podatek, da se v slovenskih kinematografih predvaja slovenski film, ki je v le treh tednih predvajanja presegel magično mejo 100 tisoč obiskovalcev oziroma gledalcev. Govora je seveda o filmu Pr Hostar, ki orisuje "prigode gorenjskih gaunarjev". Gre za celovečerca, ki bi ga žanrsko lahko uvrstili v kategorijo satirične komedije.

So ljudje, ki so svojo stanovanjsko oziroma bivanjsko situacijo rešili tako, da živijo bodisi v lastniškem stanovanju, lastni hiši, hiši svojih staršev, kakorkoli. In smo taki, ki živimo v najemniških stanovanjih. Na tem mestu bi se seveda dalo debatirat o tem, ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi ta denar, ki ga damo vsak mesec za plačilo najemnine in stroškov dali za obrok kredita, kar bi pomenilo, da bi to stanovanje v katerem živimo, nekoč postalo naše. A, če imaš to smolo, da ti zaradi prenizkih osebnih dohodkov banka ne da kredita, kljub temu, da drugi pogoj kot je pogodba za nedoločen čas, izpolnjuješ, potem ta opcija ne pride v poštev.

V preteklem tednu so se zgodili trije, med seboj popolnoma različni dnevi in dogodki, ki si zaslužijo določeno mero pozornosti. Prav vsak od njih je pomemben, zato bo v tem zapisu govora o vseh treh - 21. Ljubljanski maraton, dan reformacije in dan mrtvih.

Tisto jutro je bilo deževno in vetrovno. Neprijazno, posledično melanholično in depresivno. Ura je bila šest zjutraj in nekaj drobiža čez, ko sem se vračal iz nočne izmene. Lepo parkiram svojo zadnjico  na sedež avtobusa in si rečem: ''Pa gremo na en mini izlet,'' od Centra do Šiške, oziroma do Dravelj. Avtobus poln ljudi, kot vedno ob tej uri. Prva, ki se je znašla v mojem vidnem polju, je bila neka čedna, greha vredna dama. Prava slovenska Švedinja. Gledam njeno usnjeno jakno, pa visoke črne škornje... Vzbujat skomine ob tako zgodnji uri preprosto ni pošteno.

Sicer je bil moj namen v tej kolumni pisat o nekih drugih stvareh, ampak ne morem. Greh bi bil prezreti aktualno dogajanje v naši prestolnici, v zadnjih dneh. A pojdimo po vrsti, do bistva še pridemo.
 

Oktober, mesec, ko so jutra sveža in v zraku občasno že zadiši po zimi. Začenja se tudi sezona pečenega  kostanja na ljubljanskih ulicah, v trgovinah pa bomo lahko kmalu zagledali lučke, smrečice, Božičke, zvončke. Božični čas se začne dogajati nekaj tednov prezgodaj in navdušenje trgovcev nad božično - novoletnimi okraski sredi oktobra, vsaj pri meni, doseže diametralno nasproten učinek od želenega. Namreč, ko se res bližajo božični prazniki, sploh nimam več tega prazničnega občutka.

Hospitalizacija na psihiatriji je nekaj, kar te, hočeš ali nočeš, zaznamuje. Ko prideš ven, nisi več isti človek. Oči dobijo malce bolj žalosten in otožen lesk, dojemanje sveta in sebe je drugačno. Pojavijo se ljudje, ki kar naenkrat nimajo več časa, da bi šli na kavo s tabo. Ljudi je strah. Običajno nas je strah tistega, česar ne poznamo. Pravzaprav je žalostno, da so psihične težave v letu 2016 še vedno tabu tema za marsikoga. Jaz pa lahko rečem le eno stvar: tako veliko toplih, srčnih, iskrenih, inteligentnih ljudi kot sem jih srečal tam v Polju, jih nisem nikoli prej in nikoli pozneje. Tudi ona je bila ena takšnih.

Zgodilo se je kak teden nazaj. Sedimo štirje fantje v najlepših moških letih, na vrtu nekega lokala ob Ljubljanici. Petkovškovo nabrežje je zakon. Povod našega posedanja je bilo dejstvo, da je eden izmed prijateljev po skoraj letu dni brezposelnosti dobil novo službo. Kot voznik avtobusa pri LPP (Ljubljanski potniški promet) oziroma po domače povedano - voznik 'trole' bo, kar je izjemno odgovoren, a po mojem mnenju v javnosti tudi podcenjen poklic. Novo zaposlitev je bilo seveda treba vsaj malce proslaviti. Če kdo ve, kako porazno na samozavest, samospoštovanje pa tudi finančno stanje vpliva dolgotrajna brezposelnost, sem to jaz. Zato sem za kolega res vesel.

Včeraj zvečer se vračam domov iz službe. Peš. Obožujem te nočne sprehode po mestu od Centra do Šiške. Ko mesto že spi in diha čisto drugače. Marsikdaj me kdo vpraša, če me ni nič strah. Takole se sprehajat po Ljubljani ob dveh zjutraj. Strah? Ne. Živimo v eni najbolj varnih držav na svetu, naša prestolnica pa je posledično eno najbolj varnih glavnih mest v svetovnem merilu. Navsezadnje je tudi zadnja vseevropska raziskava pokazala, da so Ljubljančani zelo zadovoljni s kvaliteto življenja v svojem mestu.

Ko smo bili otroci, smo sanjarili o marsičem. Predvsem o tem, kaj bi radi bili, ko odrastemo. Če greste danes otroke v vrtcu vprašat, kaj bi radi bili, boste dobili različne, večinoma zabavne odgovore. Nek fantek bo rekel, da bi rad bil pilot, drugi zdravnik, tretji vrhunski športnik, četrti uspešen poslovnež. Jaz sem že od malega sanjaril o tem, da bom igralec. Ali pa televizijski voditelj, ali radijski ''spiker.'' Ne nujno v tem vrstnem redu. Navsezadnje se je moj prvi javni nastop pred publiko z mikrofonom v roki, zgodil, ko sem bil star 8 let. Očitno so določeni ljudje pri meni prepoznali nek določen talent in potencial, ki ga jaz nisem. Takrat se mi je vse skupaj zdelo strašno zabavno. Kasneje sem dojel, da je najslabše kar se ti lahko zgodi to, da postaneš "otroška zvezda" v lokalnem okolju. Sploh, če si popolnoma nepripravljen na vso pozornost in posledično na previsoka pričakovanja okolice. Zgodi se ti, da pregoriš v preveliki želji po uspehu.

Zgodnje četrtkovo jutro. Ura je pet zjutraj in nekaj malega drobiža čez. Oblačim se v službeno uniformo. Nenavaden občutek po desetih dneh dopusta. Zunaj je 15 stopinj in razdalja od Šiške do Centra je ravno prava za simpatičen dopust. Da se zbudim in ne pridem v službo ves 'zalepljen'. Dejstvo je, da sem nočna ptica in nikakor ne jutranji tip človeka. Dokler ne spijem prve kave in dokler se moji možgani ne ogrejejo na delovno temperaturo, običajno rahlo grdo gledam in se z nikomer ne pogovarjam.

Čas teče hitro... Včasih me na to spomni kakšen glasbeni komad, ki ga slišim na radiu, medtem, ko kuham kosilo, likam službene srajce ali kaj podobnega. In zgodilo se mi je ravno te dni. Zaslišal sem Bon Jovi-ja in njegovo pesem It's my life. Komad, ki sem ga na radiu navil do maksimuma in je približno 15 let nazaj zasedal prva mesta na naših glasbenih lestvicah. Nekaj takšnega, cca. 15 let torej, pa mineva tudi od mojih prvih radijskih izkušenj. Glede javnega nastopanja z mikrofonom v roki sem imel že v najstniškem obdobju za sabo precej kilometrine. Vodenje prireditev, napovedovanje košarkarskih tekem v sklopu ŠKL, nekaj vlog v gledaliških predstavah. Pri mojih 17ih pa sem bil mnenja, da je nastopil čas za prvo srečanje z radijskim mikrofonom. Čeprav sem si, priznam, takrat zadevo precej drugače predstavljal...
 

Ena izmed prepoznavnih značilnosti vsakega glavnega mesta so zagotovo tudi taksiji. V Londonu so že zaradi svojega videza, oblike in seveda barve, turistična atrakcija, enako velja za taksije v New Yorku. Kaj pa v Ljubljani?