Ko smo bili otroci, smo sanjarili o marsičem. Predvsem o tem, kaj bi radi bili, ko odrastemo. Če greste danes otroke v vrtcu vprašat, kaj bi radi bili, boste dobili različne, večinoma zabavne odgovore. Nek fantek bo rekel, da bi rad bil pilot, drugi zdravnik, tretji vrhunski športnik, četrti uspešen poslovnež. Jaz sem že od malega sanjaril o tem, da bom igralec. Ali pa televizijski voditelj, ali radijski ''spiker.'' Ne nujno v tem vrstnem redu. Navsezadnje se je moj prvi javni nastop pred publiko z mikrofonom v roki, zgodil, ko sem bil star 8 let. Očitno so določeni ljudje pri meni prepoznali nek določen talent in potencial, ki ga jaz nisem. Takrat se mi je vse skupaj zdelo strašno zabavno. Kasneje sem dojel, da je najslabše kar se ti lahko zgodi to, da postaneš "otroška zvezda" v lokalnem okolju. Sploh, če si popolnoma nepripravljen na vso pozornost in posledično na previsoka pričakovanja okolice. Zgodi se ti, da pregoriš v preveliki želji po uspehu.

Te dni mineva točno 18 let, odkar sem se vpisal v zasebno igralsko šolo ''Dramska šola Barice Blenkuš.'' Zame - takrat sem bil v sedmem razredu osnovne šole, je bil to prvi bolj konkreten stik z Ljubljano. Srede popoldne so bile namenjene mojemu raziskovanju Ljubljane in gradnji moje veličastne igralske kariere. Šolnina res ni bila poceni, a bilo je vredno. Bili smo krasna ekipa nadobudnih fantov in punc. Ekipa odličnih mentorjev nas je učila marsičesa. Od pravilnega dihanja, do gibanja na odru. Koketiranja s kamero, koncentracije, igre vlog, transformacije v lik, ki ga igraš... Nekega samoiniciativnega razvijanja osebnosti lika, ki ga boš igral na odru. Vztrajal sem dve sezoni, oziroma dve leti, nakar mi zadeva ni več predstavljala izziva. Pa tudi starša sta rekla, da so stroški za moje tovrstno izobraževanje, glede na našo družinsko situacijo malce previsoki.

No, pri svojih 18ih pa sem debitiral na odru tudi kot igralec. Ti živi nastopi, so mi bili vedno všeč. Takoj začutiš odziv publike. Takoj dojameš, ali jim je tvoj ''performans'' všeč, ali ne. Pa naj bo to reakcija v obliki glasnega smeha, gromkega aplavza ali tišine. Veste tisto, ko je v dvorani taka tišina, da bi slišal, če bi šivanka padla na tla. Taka tišina se običajno zgodi ob igranju čustveno močnih, emocionalnih prizorov. Ko je publika ganjena. Mislim, da je ravno ta tišina nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi igralcu. Takrat veš, da si odigral res dobro, briljantno. No, takrat sem bil član lokalnega kulturnega društva in padla je odločitev, da formiramo amatersko gledališko skupino. Prva stvar je bila seveda izbira primernega scenarija. Pa potem dodelitev vlog, bralne vaje, izbor kostumov. In na koncu ... vaje na odru. Od prve vaje do premiere, so minili štirje meseci. Jaz sem igral vlogo nekega vojaka, ki jeclja, je rahlo duševno zaostal in nima pojma kaj počne na fronti. Otvoritvena scena predstave je bila videt tako, da sem v uniformi in oborožen s puško, po poljskem telefonu svojemu poveljniku poročal o tem, kakšno je stanje na terenu. Ko sem končal pogovor, sem iz torbe vzel igle in volno, ter začel štrikat pulover. Nakar sta me sredi bojišča obiskala starša, ki sta predlagala, da bi imeli piknik. Ko danes gledam nazaj, je tisti Španec, ki je napisal scenarij za to igro odlično prikazal absurd oziroma nesmisel vojne kot take. In umiranje nedolžnih ljudi seveda. Kljub precej težki tematiki, nam je iz tega uspelo ustvarit dobro komedijo, pa čeprav smo na koncu predstave vsi umrli, ker nas je zadela granata. Žal je po tej predstavi naša ekipa razpadla. Imeli smo preveč različne interese in različne poglede na to, kako naj bi se razvijali v bodoče. Kljub vsemu... ostal je kup lepih spominov.

Leto kasneje, sem poln samozavesti seveda, šel poizkušat svojo srečo na ljubljanski AGRFT. Ali povedano po domače igralski faks. Na sprejemnih izpitih, ki so bili sicer kljub tremi in napetosti zabavna prigoda, sem pogrnil na celi črti. A nato nisem poskusil nikoli več.

Ja, v življenju je treba biti vztrajen. Zelo vztrajen. Pa naj gre za osvajanje punce, posel ali uresničitev sanj...
 

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Shutterstock