Pravijo, da se ti najboljše stvari v življenju zgodijo takrat, ko jih sploh ne pričakuješ. Strinjam se! Vedno bolj pa spoznavam tudi dejstvo, da se marsikdaj tudi najboljše ideje in najboljši projekti utrnejo in realizirajo takrat, ko zadeve potekajo spontano. Brez nekega vnaprejšnjega dogovarjanja in načrtovanja. In to, kar je opisano v spodnjih vrsticah, je prav ena taka lepa decembrska zgodba, ki se je zgodila spontano.

Vedno sem bil zagovornik stališča, da, če bi živeli v sistemu, ki funkcionira tako kot je potrebno in vsakomur od nas dopušča možnost, da zaslužimo dovolj, da si s svojim prihodkom (plača, honorar, pokojnina) omogočimo človeka dostojno življenje, razne prostovoljne organizacije in humanitarne akcije zbiranja denarja ali sredstev za ljudi v stiski, ne bi bile potrebne. Ampak žal temu ni tako. Verjeti, da nam bo revščino nekoč uspelo poolnoma izkoreniniti, je naivno in utopično. Kljub vsemu pa vsak od nas lahko pomaga. Vsak od nas, tudi tisti, ki ima malo, lahko nekaj daruje za tiste, ki imajo še manj. Zato, da pričaramo čaroben december tudi tistim, ki so v vsakodnevnem pehanju in konstantni finančni stiski iskrice v očeh izgubili že dolgo tega in se znašli v nenehnem vrtincu pritiskov. Neplačane položnice, opomini, dejstvo, da so otroci lačni in premraženi, ker hodijo decembra v šolo v vetrovki. Denarja za toplo bundo pač ni.

V moji neposredni soseščini v ljubljanski Šiški živi štiričlanska družina. Pred kratkim sta oba starša ostala brez službe, eden za drugim. Take stvari se dogajajo, ko oba člana družine delata v istem podjetju, ki se znajde v stečaju. S kolegi smo se pogovarjali o tem, da bi družini pomagali. Veste, mnogo ljudi v revščini je sram prosit pomoč. V takih situacijah je vsaj kanček ponosa in dostojanstva edino, kar ti je sploh še preostalo. In smo zagnali veliko zbiralno akcijo. Tudi preko družbenih omrežij (Facebook). Zavrteli nekaj telefonskih številk, opravili nekaj prevozov in nabralo se je cel kup stvari. Oblačila, obutev, odeje, hrana, igrače, sladkarije. Še enkrat... iskrena hvala vsem, ki ste darovali in pomagali. Odziv ljudi je bil res neverjeten. Izjemen. Ob sami zbiralni akciji je padla tudi ideja, da ustanovimo skupino na Facebooku, z namenom, da pomagamo pomoči potrebnim. Le, da je cilj skupine tak, da bi delovali skozi vse leto, ne le decembra.

Zvečer smo stvari dostavili družini, ki seveda ni pričakovala našega obiska. Punčki sta bili presrečni, starša ganjena. Oče - človek – ki me pozna le na videz, me je objemal in poljubljal kot, da bi srečal svojega izgubljenega sina. Jaz pa sem se obrnil stran. Ker ne maram, da vidijo, da se jokam. Saj veste... to so tiste tihe solze, ki se kar naenkrat spustijo. In si potem kot tisti 'pravi moški' rahlo jezen nase, ker ti jih ne uspe kontrolirat. Na koncu dneva smo bili pošteno premraženi, utrujeni in sestradani. Ampak bilo je vredno. Naša soseska je vsaj za nekaj trenutkov postala bolj humana, topla, srečna.

Malce krajši je ta zapis kot običajno, ampak včasih je manj tudi več...

Čaroben december vam želim***

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slika: Dreamstime.com