Oktober, mesec, ko so jutra sveža in v zraku občasno že zadiši po zimi. Začenja se tudi sezona pečenega  kostanja na ljubljanskih ulicah, v trgovinah pa bomo lahko kmalu zagledali lučke, smrečice, Božičke, zvončke. Božični čas se začne dogajati nekaj tednov prezgodaj in navdušenje trgovcev nad božično - novoletnimi okraski sredi oktobra, vsaj pri meni, doseže diametralno nasproten učinek od želenega. Namreč, ko se res bližajo božični prazniki, sploh nimam več tega prazničnega občutka.

Kakorkoli, oktober je tudi mesec požarne varnosti. Ravno te dni sem generalno pospravljal stanovanje in v "škatli spominov" našel nekaj medalj. Medalje z gasilskih tekmovanj. Letnice 1996, 1997 in 1998. Lepi časi. Če odraščaš v manjšem kraju na vasi je nekaj popolnoma samoumevnega, da se boš slej kot prej pridružil lokalnemu prostovoljnemu gasilskemu društvu. Sploh jaz, kjer je povezava z gasilci nekaj, kar prehaja iz roda v rod, cela družinska tradicija. Moj oče je namreč penzijo dočakal kot profesionalni gasilec. Sicer so prostovoljni gasilci, sploh na podeželju, močno vpeti v lokalno življenje, legendarne gasilske veselice pa običajno predstavljajo vrhunec poletnega dogajanja. Marsikdaj se ravno tam in takrat zgodi prvi poljub ali prvi pretep. Če je v igri preveč alkohola in so fantje iz sosednje vasi preveč glasni, potem jih dobijo po nosu. Temu se reče obramba domačega teritorija. Nič osebnega.

Kakšna pa sta zgodovina in razvoj ljubljanskih gasilcev? Pisni viri pravijo, da je Ljubljana mesto, ki se ponaša s 130 letno tradicijo organiziranega gasilstva. Prva poklicna enota je bila ustanovljena že leta 1922. A je kljub temu treba vedeti, da je zgodovina požarne obrambe v Ljubljani dosti daljša. Že stari Rimljani so imeli v vsaki svoji vojaški enoti (centuriji) brizgalničarja, trobentača in nosača vode. Takratna Emona je bila večinoma grajena iz kamna, zato je bilo požarov relativno malo. V obdobju srednjega veka so Ljubljančani za požarno varstvo skrbeli sami, dejstvo, da je bilo veliko hiš lesenih pa je botrovalo mnogim požarom, ki so dobesedno pogoltnili cele ulice in mestne predele. Na začetku 19. stoletjaje obstajal čuvaj na ljubljanskem gradu, ki je najprej z zvonjenjem, nato pa s streljanjem iz topa oznanjal bližajoči požar. Štirje izstrelki iz topa so pomenili, da je požar v centru. Po številu izstrelkov so se meščani orientirali in organizirali.

Mesto je raslo, število prebivalcev se je povečevalo in ljubljanskim županom je postalo jasno, da bo potrebno zadevo urediti bolj celovito in sistemsko. Na začetku 20. stoletja je bila oprema ljubljanskih gasilcev skromna, enota je bila kadrovsko podhranjena in v številu opravljenih delovnih ur močno preobremenjena. Od leta 1954 ima Ljubljana profesionalno gasilsko enoto v pravem pomenu besede, ki se od leta 1972 imenuje Ljubljanska Gasilska Brigada in danes deluje kot javni zavod v okviru mestne občine. Poleg poklicne gasilske brigade, ima Ljubljana še 35 prostovoljnih gasilskih društev. Sicer pa je v gasilski brigadi, ki jo sestavljajo 4 čete (izmene) zaposlenih 128 gasilcev in razpolagajo z osemindvajsetimi vozili. Od tistih za tehnično reševanje (prometne nesreče), do tistih za gašenje v naravi,  reševanja z višine, reševanja v tunelih... Odzivni čas ljubljanskih gasilcev je manj kot minuta. To pomeni, da so manj kot minuto po klicu na pomoč, fantje že na cesti. Impresivno. Tako v slovenskem, kot evropskem merilu.

Gasilci dragi, čimbolj miren mesec vam želim. :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com