Prvi ljubljanski nebotičnik je bil zgrajen leta 1931 in je v tistem času zasedel mesto najvišje stavbe v Jugoslaviji. Novica o njegovi gradnji je sprva povzročila precej razburjenja v javnosti in Ljubljančani so se hitro razdelili na tiste, ki so bili gradnji naklonjeni in tiste, ki so ji ostro nasprotovali. Nekateri so ga označili za "spako, ki bo kvarila baročno silhueto mesta, za druge je bil znak velemsta in so ga imenovali kar vele nebotičnik."

Investitor gradnje je bil Pokojninski zavod Ljubljane, ki je bil po statutu dolžan investirati določen del kapitala v nepremičnine, za projekt pa so izbrali arhitekta Vladimirja Šubica. Lokacija, na kateri stoji stavba, je včasih pripadala srednjeveškemu samostanu ter je precej ozka in dolga, zato se je "zavod odločil za visoko stavbo, ki bo tudi iz gospodarske plati upravičena. Višina nebotičnika od roba pločnika do vrha stopnic je 70,35m. Vrh zgradbe oblikuje na trinajstem nadstropju postavljena glorieta z drogom za zastavo." Prvotno je arhitekt predvidel samo 8 nadstropij, a je načrt nato spremenil v stolpnico s 13 nadstropji.

Gradnja se je pričela julija 1930 in po prvotni zamisli je bila za temelje predvidena meter in pol debela železobetonska plošča. Strokovnjaki so po temeljitem premisleku ugotovili, da ta ne bo primerna in se nato odločili za železobetonske stebre, ki segajo prav do skalnatega terena. Temeljni nosilci se spuščajo 18m pod cesto, izdelani pa so v obliki 16 vodnjakov, zalitih z betonom. Ta način gradnje zagotavlja izjemno trdnost, zaradi česar je Nebotičnik še danes ena izmed potresno najbolj varnih zgradb v Ljubljani. Za takratne razmere so ga zgradili izjemoma hitro, čeprav je  gradnja z železobetonom v tistih časih veljala za revolucionarno.

Vhod v pritličju vodi skozi vežo, okrašeno s kraškim marmorjem, nad njo pa se v zgornja nadstropja vzepnja znamenito spiralno stopnišče. V nadstropjih od dva do pet ležijo pisarne, med šestim in devetim so privatna stanovanja, vsa najvišja nadstropja od desetega naprej pa zasedajo restavracija, kavarna in razgledna ploščad.

Slovesno odprtje Nebotičnika se je zgodilo 21. februarja 1933, s slavnostnim dogodkom v kavarni. Časopisi so takrat oznanjali: “s kavarno, ki je brez dvoma najmodernejša v vsej Jugoslaviji, je ljubljanski nebotičnik dobil svojo krono. Stene so obložene s kraškim marmorjem, glavno okrasje na stropu tvori zlati meander na plavem polju. Temu primerne so tudi modre zavese na velikih oknih, skozi katero se gostu nudi osvežujoč pogled na vso Ljubljano in prostrano okolico."

Ljubljančani so Nebotičnik v vseh teh letih vzeli za svojega in v kavarno na vrhu radi zahajajo od samega začetka. Vmes se je slednja sicer v začetku devetdesetih za kratek čas prelevila v shanghajsko restavracijo, kasneje pa je, do popolnega zaprtja, tam nekaj let gostoval nočni klub z erotičnimi plesalkami. Leta 2010 se je kavarna ponovno odprla in od takrat naprej ponovno postala priljubljena točka, tako med ljubljančani kot tudi med tujimi obiskovalci, ki želijo na življenje v mestu pogledati iz ptičje perspektive.

Pripravila: Urška Košir

Vir: Ljubljanske metamorfoze - Darinka Kladnik, splet

Fotografiji: Rafael Kos - http://rafaelkos.blogspot.com/