Mnogi, ki so ga svoj čas uporabljali kot mestno prevozno sredstvo, ga ohranjajo v lepem spominu. Spet drugi, rojeni po njegovem času, o njem lahko le beremo. Verjetno pa je oboje že prešinila misel, če ne kar skrita želja: bo spet prišel čas, ko bo tramvaj zapeljal po ljubljanskih ulicah?

O tramvaju so ljubljanske mestne oblasti začele razmišljati že davnega leta 1870, takrat sicer še o takšnem s konjsko vleko, piše strokovnjak Tadej Brate v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Sedanji glavni ljubljanski kolodvor je bil v tistih časih namreč daleč zunaj mesta – center je bil okoli Magistrata, mesto pa se je zaključilo že z Dunajsko cesto in na Ajdovščini. Od tam naprej so do kolodvora ležale le njive in želeli so si boljše povezave.

A Ljubljančani so na tramvaj vendarle morali še nekoliko počakati. Po potresu leta 1895 je Ljubljana dobila lastno elektrarno, ki je potrebovala velikega odjemalca elektrike in tramvaj je bil kot nalašč za to.

Po ljubljanskih ulicah je prvič zapeljal nekaj let kasneje, natančneje 6. septembra 1901. Ljubljana je svoj električni tramvaj dobila le pet let za Dunajem! To kaže, da je bila napredno mesto, piše Brate.

»Še danes se, če zaprem oči, živo spominjam, kako je cingljal,« pripoveduje 68-letna Bežigrajčanka Nuša. »Takrat sem bila še deklica, premajhna, da bi se držala za viseče ročaje, namenjene potnikom, oprijemala sem se sedežev.«

Najraje se je peljala mimo Name, saj je bilo prav imenitno švigati mimo pisanih izložb in mestnih luči.

Nuša ohranja tramvaj v lepem spominu, a je imel, kot verjetno prav vse v življenju, tudi svoje slabosti. »Bil je zelo glasen in pogosto je bila na njem precejšnja gneča,« pove. V časih, ko je bil osebni avtomobil redkost, je bil tramvaj seveda mnogim edini ali vsaj najhitrejši prevoz. »Prilika pa dela tudi tatu. Enkrat je v gneči na tramvaju nepridiprav moji mami ukradel torbico, tako da ji je prerezal ročaje,« pove Nuša.

A tramvaj, ali po ljubljansko »tranvaj«, se ni poslovil zato. Da je 20. decembra 1958 odpeljal svojo zadnjo vožnjo, je bila 'kriva' predvsem želja po modernejšem, naprednejšem in tudi cenejšem mestnem prevozu, kar naj bi predstavljali trolejbusi in avtobusi, ki so ga zamenjali. K ukinitvi tramvaja je pripomogla tudi ukinitev proge na Rakovnik zaradi gradnje predora pod Gradom.

Na zadnjo vožnjo ga je pospremilo ogromno število meščanov, kar je kazalo, da si marsikateri njegovega slovesa vendarle ni želel. Morda je ravno zato vse do danes ideja, da bi Ljubljana vnovič uvedla moderen tramvajski promet, ostala dovolj živa, da jo vsake toliko srečamo v časopisih, na okroglih mizah, posvetih. A za zdaj ostaja bolj kot ne le pri tem. »Projekt 'tramvaj – jutri' spi spanje pravičnega,« kot je zapisal Brate.

Kdo ve, kaj prinaša prihodnost. Za konec zato raje še zanimivost iz preteklosti: na tramvaju je veljal tudi tramvajski bonton in za kršitelje so bile predvidene kazni. Prepovedano je bilo:

• med vožnjo gori in doli skakati
• z voznikom se razgovarjati
• v vozu kaditi
• pljuvati po podu voza
• 'svinjati' vozilo z odvrženimi vozovnicami
• prepevati in razgrajati
• se na 'pufarju' zadaj zastonjkarsko peljati
• viseti vsled gneče med vožnjo z voza
• obnašati se nespodobno ali biti v prekomernem vinjenem stanju
• ne plačati vozovnice
• ne plačati celo vozovnico za mulca ali smrkljo, ki ja zrasla preko višine 1,30 m (povzeto po Tramvaj pripoveduje – Zgodbe ljubljanskega Tramvaja, avtor Tadej Brate).

Le kaj bi prepovedali danes?

(foto: skyscrapercity.com)