Ljubljana in otroci: "Šiška gori!" so se drli
Danes otroci živijo v virtualnem svetu; otroci v razvitih državah preživijo kar 95 odstotkov svojega prostega časa pred računalnikom ali televizijo. Nekoč so morali otroke preganjati z dvorišč domov, današnje otroke pa je treba naganjati od doma na dvorišče. In kako je bilo nekoč v Ljubljani?
Cankarjevo nabrežje pred 150 leti. Polno otrok. Medtem ko se deklice igrajo “nemške” igre, proti današnjemu Trmostovju – takrat so mu rekli Frančiškanski most – teče skupina fajerlešerjev in vpijejo: “Šiška gori!” Tako so se fantje igrali gasilce, s tem da so prej mlekaricam in branjevkam pobrali vozičke.
V drugi polovici 19. stoletja so se na prostem po Ljubljani igrali predvsem otroci nižjih slojev, medtem ko so se otroci premožnejših Ljubljančanov skrivali bolj doma. Po spominih pisatelja in duhovnika Janka Mlakarja, so se revnejši otroci v mestu najraje igrali na Cankarjevem nabrežju, ki so mu takrat rekli zavodó, in na Bregu. Otroci so tam štolcali, tj. metali pisalna peresa – štolce – iz razdalje na zarisano črto in najboljši je pobral vsa peresa. Kot piše Mlakar, se je zavodó včasih zbralo tudi po 50 otrok. Punčke so se igrale ločeno od fantkov. Fantje so tancali, se žogali, igrali roparje in vojake, že takrat frnikolali, celo tepli in lovili. Poleti pa so se še kopali, lovili rake in pobirali šaro, ki so jo meščani zmetali v Ljubljanico.
Slikar Rihard Jakopič se je svojega otroštva v Ljubljani v 70. letih 19. stoletja takole spominjal: “Otroci smo se podili, kričali in dražili poštene ljudi, ženice pa so nas razganjale in stokale nad to šibo božjo. Šli smo se vojske, uprizarjali smo žegnanja, procesije, hodili po štorkljah, piskali …”
Medtem ko danes zelo pazimo na otroke med igro in skušamo čim bolj poskrbeti za njihovo varnost, so se ti pred 150 leti srečali z marsikatero nevarnostjo med igro v mestu. Danes se otroci pač ne igrajo tik ob Ljubljanici. Takrat pa je kar nekaj otrok padlo v reko, ki je bila takrat središče dogajanja za ljubljanske obrtnike, gospodinje in tako tudi za otroke.
Odvetnik Henrik Tuma naj bi že kot dojenček padel v Ljubljanico. Bil je s teto, ki je prala perilo. Ležal naj bi v travi na bregu in tako dolgo kobacal, da se je zvalil v reko. A ga je teta na srečo videla in pravočasno rešila.
Tako kot danes je bil tedaj nevaren tudi promet v mestu. A po večini iz drugačnih razlogov kot danes. Fantje so se radi obešali na vozove. Ker pa so z njih skakali kar sredi ceste, ni bil redek primer, ko jih podrlo nasproti vozeče vozilo.
Vir: Nataša Budna Kodrič. 2012. Na kratko o igrah in zabavi otrok v Ljubljani med letoma 1850 in 1940. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 2.
