Preživet petkov večer po službeni dolžnosti v centru Ljubljane zna biti neznansko zabaven. Sploh, če je to slučajno na tisti dan, ko se v mestu prižgejo lučke. Norišnica! Apokalipsa! Glede na gnečo v mestu, bi človek mislil, da je bilo pol Slovenije tam. Center čisto zabit. Ljudi kot kamenčkov v kamnolomu. Čeprav bodo lučke ves december, jih je bilo treba nujno videt ravno v petek. Ker potem bo prepozno ali kaj? Kakorkoli...

Že dolgo nisem delal kot varnostnik na terenu. In šele v petek sem ugotovil, da sem to pravzaprav pogrešal. Mora biti vsaj malo adrenalina v krvi, če ne je dolgčas. Tale december oddelam v garažni hiši, od januarja dalje pa Cankarjev dom. Kul!

Vi niste videli, kakšen je bil videti Kongresni trg ob petih zjutraj. Jaz pa sem. In ne, niso bili migranti tisti, ki so pustili cel kup smeti za sabo. Pa cel kup žensk, ki bi bile res hudo privlačne, če ne bi pretiravale z neznanskimi količinami pudra. In cel kup postavnih fantov, ki bi v mojih očeh izpadli res kul, če ne bi začeli sesuvat klopc. Pa kaj ti je klopca kriva. Sesul si klopco. Res si hud. Pokazal si, da si močan. Vsa čast! Na teh klopcah spijo brezdomci, dokler ne stisne mraz. Te klopce so vse kar imajo. In parfumi. Polovica teh žensk diši isto. Ne vem za kateri parfum gre, vem pa, da je vonj premočan. Agresiven. Ampak ok. Vsi smo bili nekoč stari sladkih 16.

No, trenutek večera se je zgodil tam okrog treh zjutraj. S svojim sodelavcem sediva v sodobno opremljenem kontrolnem centru. Na toplem sva, vrti se dobra rock muzika z Youtuba. Ni nama hudega. Cel kup monitorjev. Kamere pokrivajo skoraj celotno garažno hišo. Obhodi se delajo na vsake pol ure. 8 ur. 16 obhodov. Kul, vsaj shujšal bom.

No, ob treh zjutraj na okence potrka gospod srednjih let. "Veste, spodaj pa fantje travo kadijo. V kleti. To je res sramota."
"Hvala za informacijo, gospod. Bomo uredili."
Sodelavec zapre okence, me pogleda in reče: "Mater, mogoče bi moral tudi on skadit kakšen joint*, da bi se malo sprostil. Poglej ga, kako je napet."
Bruhneva v smeh.

"Grem jaz pogledat", rečem. Pridem dol in vidim ekipo šestih krepkih fantov, ki se malce sproščajo. Res kadijo travo, ampak so mirni. Ne vpijejo, ne razbijajo. Kadijo joint pač. Pridem do njih. Naenkrat utihnejo. Res sem grdo gledal. Del igre pač. Če bi prišlo do resnih težav bi me polomili kot za stavo in mi podelili brezplačno vstopnico za urgenco. Njih 6, jaz pa sam.

"To so pa neki čudni cigareti, fantje." Nasmehnem se. Nasmehnejo se oni. Sprostijo se.
"Ste imeli kakšne težave s kom?"
Spogledajo se. Odkimajo.
"Nekdo vas je malce zatožil", rečem. Nato pokažem na plastiko na stropu, ki je videti kot javljalec požara. "Ne tukaj kadit. Alarm se bo sprožil in potem piska za znoret." Oni ne vedo, da to ni javljalec požara, a vžgalo je. "Dajte tole v miru skadit pa pojdite ven, ok?"
Nakar se oglasi eden od njih in reče: "Ne boš nas vrgel ven?" "Ne. Ne delam jaz na tak način. Na lep način se doseže več. Lep večer, fantje." Obrnem se in grem.
"A boš en dim, care?"
"Ne hvala. V službi sem."

Nadaljujem z obhodom. Na stopnicah pred vhodom spijo brezdomci. Spijo na betonu. Vem, da ne bi smeli biti tam. Eno od žensk trese od mraza. Ne, ne bom jih podil ven. Nikogar ne ogrožajo. Nikogar ne ovirajo. In, če jih bo kdo videl, bo morda dojel, da bi mu lahko bilo v življenju dosti huje.

Pa pojdimo v novo nočno. Da vidimo, kaj bo danes. Komaj čakam...

Opombi:

'Joint' je cigaretni zvitek, ki vsebuje delce indijske konoplje.

Tekst je bil za potrebe objave na blogu cenzuriran. Originalni zapis je, vključno z vsemi kletvicami, na voljo na osebnem FB profilu avtorja.

Tekst: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: D. Wedam, B. Jakše in S. Jeršič za Turizem Ljubljana