Dušanov dnevnik, 38. del - Vonj po knjigah
Te dni se vse do nedelje v Cankarjevem domu odvija Slovenski knjižni sejem. Najstarejši in največji knjižni sejem v Sloveniji. Letošnji je že 32. po vrsti. Predstavljenih bo 3000 novih, sveže izdanih knjig, prevedenih v slovenščino. Če boste te dni kaj obiskali Cankarjev dom, boste lahko prisostvovali eni od 250 spremljevalnih prireditev (delavnice, okrogle mize, predavanja), ali pa malo poklepetali s katerim od 'knjigotržcev', založnikov ali avtorjev. Letos se na sejmu
predstavlja kar 100 domačih in 20 tujih avtorjev.
Pa naj bo zaenkrat dovolj podatkov in suhoparne statistike, s številkami se bomo malce poigrali še ob koncu zapisa. Ko tako razmišljam in pišem o knjižnem sejmu ter knjigah, me spomini ponesejo v mojo zgodnjo mladost. Moj oče je, tako kot verjetno vsak starš, pri njegovi vzgoji naredil precej napak, a tudi veliko dobrih stvari. Ena izmed tistih stvari, za katere mu bom doživljenjsko hvaležen, je tudi dejstvo, da me je relativno zgodaj navdušil za branje. V stari domžalski
knjižnici, bila je to impresivna stara stavba z debelimi stenami, sva bila redni stranki. Knjižnica je zame vedno bila prostor miru. Všeč mi je bil specifičen vonj, vonj po knjigah. Všeč so mi bile knjižničarke. Starejše, prijazne, vedno nasmejane gospe. Fasciniran sem bil nad njihovim znanjem. Kot mulcu se mi je zdelo nepredstavljivo, da so na glede na to, za katero knjigo ali avtorja si jih vprašal, vedno vedele veliko povedat. In vedno se mi je zdelo, da je knjižnica prostor, kjer čas teče
počasneje in, ko se usedeš v udoben naslonjač ter se potopiš v vsebino kvalitetno napisane knjige, se vsi problemi, vse težave, ki so se morda še uro nazaj zdele moreče in nerešljive, odmaknejo daleč stran.
Vedno sem občudoval ljudi, ki so znali, oziroma znajo pisati dobro. Zanimivo, tekoče, berljivo. Način pisanja, ki te posrka vase že po prvem odstavku. Mi je ravno ob pisanju teh vrstic prišla na pamet ena anekdota. Zgodilo se je kako leto nazaj. Sedel sem na stolu v frizerskem salonu in v ogledalu opazoval frizerko, ki je poskušala ukrotit moje divje in goste lase, kar najbrž ni lahka naloga. Večkrat v hecu rečem, da moji lasje rastejo hitreje, kot dobro pognojena trava. Bolj jih
redčiš, bolj so gosti. Naj razume, kdor more. In jo opazujem, ja kakih 20 let nazaj je bila za umret lepa ženska ter jo poslušam. Govorila je o tem, da ji je všeč, ker sem zgovoren in, da je imela pred mano stranko, moškega srednjih let, ki je bil ves čas tiho. "Sigurno je bil pisatelj", doda na koncu. "Tak zamorjen je zgledal." Kaj res? Ta stereotip je še vedno živ? Da so vsi pisatelji zamorjeni, zagrenjeni, nesrečni, nedružabni, zmerno do pretežno zapiti? Škoda. Ker ne, ni čisto
tako. Poznam kar nekaj odličnih pisateljev oziroma pisateljic mlajše generacije in so vsi večinoma zelo zgovorna, simpatična, odprta in topla bitja.
Za konec pa še malce obljubljenih podatkov in statistike. Miha Mazzini, ki je meni osebno najljubši slovenski pisatelj, je v nekem intervjuju izjavil, da mu je po svoje žal, ker živi v državi, v kateri je pisateljev več kot bralcev. Meni se sicer ta izjava zdi rahlo pretirana, je pa dejstvo, da smo Slovenci po številu izdanih oziroma objavljenih knjig domačih avtorjev na prebivalca v čistem evropskem vrhu, kjer nam družbo delata Islandija in Finska. Najbolj prodajana slovenska knjiga oziroma
roman zadnjih 25ih let je še vedno knjiga Čefurji raus, ki jo je napisal Goran Vojnović. Prodana je bila v skupni nakladi blizu 18 tisoč izvodov, kar je za Slovenijo fenomenalen uspeh. Se pa zna zgodit, da bo kmalu prvo mesto pripadlo nekomu drugemu. Boštjan Gorenc - Pižama je spisal knjigo z naslovom sLOLvenski klasiki, ki se prodaja več kot odlično.
Pa vi? Radi berete? Katero knjigo ste prebrali nazadnje? In, da vas malo 'zrajcem', si poskušajte predstavljati ta prizor: nedeljsko popoldne, zdi se kot, da bi mesto izumrlo. Vreme je turobno, megleno. Močno dežuje. Vi sedite v toplem stanovanju, ob skodelici čaja. Poslušate, kako pada dež in zraven berete dobro knjigo. Je še kaj boljšega?
Pa lep vikend vsem!
Napisal: Dušan Jambrošič
Pripravil: Jaka Jaklič
Uredila: Urška Košir
Slike: Dreamstime.com