Pred dnevi se je v medijih pojavil podatek, da se v slovenskih kinematografih predvaja slovenski film, ki je v le treh tednih predvajanja presegel magično mejo 100 tisoč obiskovalcev oziroma gledalcev. Govora je seveda o filmu Pr Hostar, ki orisuje "prigode gorenjskih gaunarjev". Gre za celovečerca, ki bi ga žanrsko lahko uvrstili v kategorijo satirične komedije.

Film je ustvarila ekipa kreativnih genialcev z Jesenic. Na youtubu so med mlajšo publiko fantje prave internetne zvezde že kar nekaj let. Pravzaprav se redko zgodi, da nek slovenski film v kino privabi tolikšno število ljudi. V zadnjih 25ih letih slovenske samostojnosti, je to doslej uspelo le štirim filmom: Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk ter Gremo mi po svoje (prvi in drugi del). Gorenjski gaunarji so torej več kot očitno naredili dober posel.  Se mi pa zdi, da slovenski film nasploh doživlja neko novo renesanso. Razsvetljenje, če želite. Po tistem, ko so se na našem filmskem skladu dogajale neke čudne stvari in po tistem, ko je Ministrstvo za kulturo, finančna sredstva namenjena slovenskemu filmu vsako leto vztrajno krčila (na koncu smo prišli do točke, na kateri je bila situacija taka, da so celo države kot so Bosna, Črna Gora in Makedonija za lastno filmsko produkcijo namenila več finančnih sredstev kot mi), se vendarle zdi, da se krivulja obrača navzgor. V Sloveniji smo spet začeli producirat tista dva žanra, kjer smo bili od nekdaj najboljši in najmočnejši. Prvi so dokumentarni filmi, drugi pa mladinski filmi. Kar je vsekakor pohvalno. In, ko smo že pri slovenskih filmih sveže produkcije, toplo priporočam film Nočno življenje. Damjan Kozole je še enkrat dokazal, da je izjemen režiser, Jernej Šugman in Pia Zemljič v glavnih vlogah pa, da sta vrhunska igralca tudi pred kamero in ne le v gledališču. Serija nagrad, ki jih je ta film dobil na različnih evropskih filmskih festivalih, tako ni naključje. No, ko smo že pri filmskih festivalih, vljudno vabljeni v Cankarjev dom. Tam se te dni odvija LIFFE, Mednarodni filmski festival, ki vsako leto postreže s kopico odličnih filmov. Čas za obisk imate še ta vikend.

Je pa tako, da me misli vsakič, ko je govora o slovenskem filmu, zanesejo v industrijsko cono Stegne. Tam že od leta 2003 v modernih prostorih domuje Viba film. Po zaslugi te institucije imam eno leto delovne dobe več, kot bi je imel sicer. Na to obdobje me veže kar nekaj nepozabnih spominov. Nikoli na primer ne bom pozabil dneva, ko se je v velikem studiu Viba filma postavljala scena za neko češko reklamo. V trenutku sem sredi studia zagledal kozo. Nakar sem ob bolj pozornem pregledu ugotovil, da gre za kozo moškega spola. Kozla. Grdo me je gledal in na glavi je imel čelado. Čelado, kakršne sicer nosijo češki hokejisti. Pa potem scena, ko se je snemala reklama za nekega francoskega proizvajalca žganih pijač. Ves studio je bil v belem. Ogromno vate. In na sredini prostora pingvin, ki je igral na klavir. Zraven njega pa kolega pingvin, ki naj bi bil v vlogi pevca, a je z mikrofonom vred in steklenico vodke v roki, zgrmel po tleh. Tako kvalitetno sta bila izdelana, da si imel občutek kot, da gledaš pravega pingvina. Spomnim se tudi dneva, ko je prišel Robbie Williams. Snemanje nekega oglasa za kavne napitke. Totalna evforija. Ženskam se je čisto utrgalo. Viba film je zaradi kvalitetne produkcije in istočasno ugodnih, kvalitetnih cen, že vrsto let zanimiva za tujce. Tam se posname ogromno oglasov za francoski, italijanski, španski trg pa tudi precej oddaj domače produkcije (Masterchef, Moj dragi zmore, Jebella cesta). Se pa na Viba filmu dogaja tudi postprodukcija. Povedano po domače: končna zvočna in vizualna podoba filmov. Ne le slovenskih, tudi večina hrvaških, srbskih, makedonskih in bosanskih filmov dobi končno podobo prav na Viba filmu. Naši fantje obvladajo. Da bosta zvok in slika, kot se šika, če si izposodim slogan iz legendarne reklame...

Ščepec statistike in zgodovine: Slovenci smo svoj prvi celovečerni film dobili relativno pozno. Leta 1948 je France Štiglic posnel film: Na svoji zemlji. V bivši skupni državi, je imelo državno filmsko podjetje bazo v Beogradu, ostale republike s Slovenijo vred, pa so imele podružnice. Najprej je bil to Triglav film, podjetje, ki se je v 70ih letih preoblikovalo in preimenovalo v Viba film. Viba film je od ustanovitve do osamosvojitve leta 1991 posnel 92 celovečernih filmov. Po osamosvojitvi so se pojavile finančne težave in danes ima Viba film status nacionalne tehnične filmske baze. Torej niso več filmski studio v klasičnem pomenu besede.

Za konec pa še ena mini besedna igra z naslovi filmov - Ne joči Peter. Zdaj si Na svoji zemlji. V Dolini miru. Morda spotoma srečaš nevljudne fante. Veš... To so gadi. Zna se zgodit, da nekje na poti najdeš Srečo na vrvici ali Poletje v školjki. Kaj praviš? Da si Outsider? Babica gre na jug? A to je rekla? Glej, če je tako potem pa... Gremo mi po svoje, a še predtem si bomo privoščili en Petelinji zajtrk. Pa Srečno, Kekec! :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Arhiv Pr' Hostar, Liffe arhiv, Dreamstime.com