V preteklem tednu so se zgodili trije, med seboj popolnoma različni dnevi in dogodki, ki si zaslužijo določeno mero pozornosti. Prav vsak od njih je pomemben, zato bo v tem zapisu govora o vseh treh - 21. Ljubljanski maraton, dan reformacije in dan mrtvih.

Najprej, se je zgodil tradicionalni Ljubljanski maraton. Letošnji je bil že 21. po vrsti in več kot očitno se je zadeva med ljudmi odlično prijela. Postregel je z relativno prijaznim vremenom za ta letni čas, rekordnim številom udeležencev in rahlim zapletom, ker je ekipa kenijskih tekačev malce zašla s trase, zaradi česar njihovi rezultati kasneje niso bili priznani. Kakorkoli, vsako leto znova čutim občudovanje do vseh, ki se udeležijo maratona. Že 21 – kilometrska proga je kar konkreten zalogaj. Preteči 42 kilometrov pa je, vsaj zame, nepredstavljivo. Sam nikoli nisem zmogel zadostne količine volje, trme in samodiscipline, da bi se spustil v nek tak projekt, kjer gre za borbo s samim seboj. Kajti pri maratonu je podobno kot pri vsakodnevnih življenskih preizkušnjah. Dosti lažje je obupati in reči: "Jaz tega ne morem več", kot vztrajati do konca. Tudi takrat, ko je najhuje in gre pošteno za nohte. So se pa ob tej priložnosti, tudi to je tradicija zadnjih let, pojavili ljudje, ki so negodovali nad dejstvom, da je bil precejšen del mesta zaradi maratona zaprt. Da javni prevoz deluje drugače in je dostop v center mesta otežen. Glej, kolega... se boš pač malo sprehodil, saj je nedelja! Če pa si na poti v službo, boš šel od doma malo prej. Kje je tu problem, mi ni jasno.

Naslednji omembe vreden praznik je dan reformacije, 31. oktober. Dobro, res, da na ta dan praznujemo tudi noč čarovnic (v osnovi je to praznik starih Keltov, prednikov današnjih Ircev, Škotov in Valižanov), ampak ne, gospe in gospodje, 31. oktober ni državni praznik in posledično dela prost dan zaradi izrezanih buč in čarovnic, ki letijo na metlah, pač pa po zaslugi človeka, ki sliši na ime Primož Trubar. Upravičeno ga lahko imenujemo za začetnika sodobnega slovenskega jezika. Leta 1550 je Primož Trubar napisal Abecednik in Katekizem. Prvi dve knjigi v slovenskem jeziku. Včasih se mi zdi neupravičeno, da si je Primož Trubar zaslužil mesto na bankovcu za deset tolarjev. On bi si zaslužil mesto na bankovcu za deset tisoč tolarjev. Zagotovo! In, če imamo v Ljubljani Cankarjev dom, bi bilo prav, da bi imeli tudi Trubarjev dan. No, na facebooku se je zgodila zanimiva debata, kjer je med drugim padla tudi ideja, da bi ustvarili Trubarjevo pivo. Močan, temen zvarek z 9 promili alkohola, na dnu steklenice pa bi bil izpisan legendaren Trubarjev stavek: "Stati inu obstati." Morda ideja za katerega od naših pivovarjev?

In za konec je sledil še en praznik. Dan spomina na mrtve. Če za hipec ali dva pustimo ob strani dejstvo, da se je dan spomina na mrtve marsikje spremenil v neke vrste modno revijo in skorajda cirkuško predstavo, kjer dame pokažejo svoje nove plašče, možje pa ponosno opazujejo svoje zloščene avtomobile in vsi skupaj tekmujemo v tem, kdo bo na grob svojih umrlih bližnjih, položil več sveč in lepše rože in če za hipec pustimo ob strani sicer zanimiv in zgovoren statističen podatek, da smo Slovenci poleg Avstrijcev največji porabniki sveč ob tem prazniku, mi je vseeno všeč, da tak dan obstaja. Pa ne le zato, da se poklonimo tistim, ki jih ni več med nami. Ampak morda še bolj zato, da se spomnimo vseh, ki so še živi. Sorodnikov, prijateljev, ljudi za katere si zaradi norega vsakodnevnega tempa premalokrat vzamemo čas. Jim premalokrat povemo, da jih imamo radi, ker nam gre to pač težko z jezika. In dan spomina na mrtve je koristen tudi s tega vidika, da se zavemo, da smo vsi minljivi. Na koncu namreč od nas ostane le kupček pepela po načelu "Prah si in v prah se povrneš." Do takrat pa uživajmo življenje, ki nam je dano, naj bo lep vsak dan posebej.

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com