Tisto jutro je bilo deževno in vetrovno. Neprijazno, posledično melanholično in depresivno. Ura je bila šest zjutraj in nekaj drobiža čez, ko sem se vračal iz nočne izmene. Lepo parkiram svojo zadnjico  na sedež avtobusa in si rečem: ''Pa gremo na en mini izlet,'' od Centra do Šiške, oziroma do Dravelj. Avtobus poln ljudi, kot vedno ob tej uri. Prva, ki se je znašla v mojem vidnem polju, je bila neka čedna, greha vredna dama. Prava slovenska Švedinja. Gledam njeno usnjeno jakno, pa visoke črne škornje... Vzbujat skomine ob tako zgodnji uri preprosto ni pošteno.

Naslednja stvar, ki si je zaslužila mojo pozornost, je bila ekipa štirih razposajenih najstnikov. Sodeč po tem, na kateri postaji so izstopili, predvidevam, da gre za dijake gimnazija Šiška. Všeč mi je bil njihov smeh ob tako zgodnji uri. Sproščenost, iskrena komunikacija in sem pomislil: ''Fantje, ohranite ta pozitivizem in optimizem v sebi. Vedno! Ne glede na to, kako zelo vas bo življenje teplo, nikoli ne izgubite razloga za smeh.''

Nato pa se je zgodil prizor dneva. Starejši par v zrelih letih. Ko je sivina v laseh že konkretna in si pri hoji človek pomaga s palico. A delovala sta kot sveže zaljubljena najstnika. Čisto v svojem svetu. Zato sem ju začel opazovat malo bolj podrobno. Take stvari me vedno impresionirajo. Gospod je bil, tu ni nobenega dvoma, nekoč lep, postaven moški. Šarmanten je deloval še vedno. Ona pa uglajena gospa. Delovala je rahlo zadržana, a simpatična. V nekem trenutku on njej nekaj zašepeta v uho, ona pa se nasmehne. Tako dostojanstveno in hkrati prikupno...

V tistem trenutku se mi je v glavi začel rolat nek komad od Trkaja. "Vsak bo enkrat star in siv, boš vidu... tudi ti boš."  Pa sem začel razmišljat o generaciji naših dedkov in babic. O ljudeh, ki so odraščali v nekih popolnoma drugačnih razmerah in okoliščinah. Gre za generacijo ljudi, ki ni imela časa, marsikdaj pa niti možnosti, da bi svoj prosti čas posvetila izletom, potovanjem v tujino, tečajem joge ali tujih jezikov. Niso se udeleževali seminarjev, ki naj bi poskrbeli za dvig samozavesti, osebno rast itd... Gre za ljudi, ki so odraščali v povojnem času. Po koncu vojne je bilo treba porušeno državo obnoviti. Marsikaj zgraditi popolnoma na novo. Gre za generacijo ljudi, od katere bi se lahko naučili marsikaj - strpnosti, tolerance, potrpljenja pa samodiscipline in delovnih navad. Se mi zdi, da v tistih časih ni bilo toliko plehkosti, niti praznine. In partnerske zveze se niso končale ob prvi težavi.

Preden kdorkoli od nas v bodoče zamahne z roko ob izjavi nekoga, ki je starejši in sarkastično pripomni, da se pogovarjamo o človeku, ki ga je povozil čas... Morda bi se vseeno lahko malo ugriznil v jezik in prisluhnil bogatim življenskim izkušnjam. Če že ne zato, da se od starejše generacije naučimo dragocenih naukov pa vsaj čisto tako, iz spoštovanja do ljudi, ki so v življenju preživeli stvari, da jih nam ni treba.

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slika: Dreamstime.com, Shutterstock