Zgodilo se je letos poleti. Na evropskem prvenstvu v nogometu so islandski nogometaši, pa tudi navijači, ki jih enostavno moraš imeti rad, spisali eno najlepših pravljic v zgodovini sodobnega nogometa.

Mala Islandija - res, da gre za državo, ki je po površini petkrat večja od Slovenije, a po številu prebivalcev skoraj sedemkrat manjša, se je uvrstila v četrtfinale. Še ne tako dolgo nazaj, bi se marsikomu zdelo nepredstavljivo, da se sploh kvalificirajo na prvenstvo, kaj šele, da premagajo Angleže. Da boste lažje razumeli, koliko je Islandcem ta zmaga pomenila je treba iti malce nazaj, v zgodovino. Islandija in Anglija sta se v preteklosti večkrat znašli v tako imenovanih ribiških vojnah, sodu pa so izbili dno dogodki leta 2008. Takrat je Islandija, kot prva evropska država razglasila bankrot, kljub temu, da se pogovarjamo o državi, ki je zadnjih 15 let spadala med najbogatejše in najbolj razvite na svetu. Potomci slavnih Vikingov so, kot se za njih spodobi, reagirali hitro in učinkovito. Pustili so, da njihove največje banke propadejo, iz države dobesedno izgnali večino britanskih oziroma angleških vlagateljev in bankirjev, lastne bankirje in politike, ki so bili odgovorni za bankrot države pa strpali v zapor. Preprosto! Pri vikingih pač ni milosti. Ni je bilo, ko so mnogo stoletij nazaj na svojih osvajalskih pohodih plenili po Evropi in Ameriki in ni je niti danes.

Prišel je mesec oktober. Dva relativno vetrovna, hladna, vremensko neprijazna dneva. Dva dneva, ko je našo nogometno reprezentanco na ljubljanskem stadionu Stožice čakal konkreten zalogaj. Dve kvalifikacijski tekmi. Prva proti Slovaški, druga proti... Angliji. Priznam, kot zagrizen navijač sem se bal obeh tekem. Bal zato, ker je bilo v zadnjih tednih ustvarjene veliko negativne energije. Tudi s strani novinarjev. Čutiti je bilo veliko preveč negativnih vibracij. Napoved katastrofe v športnem smislu, razpad sistema. Nisem vedel, kako bodo dogodki vplivali na psiho fantov. Kakšen bo njihov odziv. A optimist ostaja optimist. Večino tekem naših športnikov spremljam zelo čustveno, temperamentno. Včasih sodnika pošljem v tople kraje, včasih glasno pametujem, koga bi moral selektor zamenjat in koga pustit v igri (saj veste, to smo mi kavč selektorji) so pa tudi trenutki, ko me malo zanese. Ko me v navalu jeze prime, da bi vrgel televizijo čez okno, se pokril s kovtrom in bridko zajokal.

A tokrat sta se zgodila dva večera, ko niti enkrat nisem poslal sodnika nikamor, tudi televizija je ostala cela. Naša reprezentanca je odigrala dve vrhunski, veličastni partiji. Samozavestno, borbeno, srčno, neustrašno. V stilu islandskih vikingov, omenjenih malce višje. Na novinarske provokacije in pritisk javnosti so odgovorili na najboljši možni način. Dobro, vendarle v ustih ostaja rahlo grenak priokus, kajti močno preplačani in zmerno do pretežno naduti angleški zvezdniki, so bili zreli za poraz z vsaj tremi goli razlike, a se je njihov vratar odločil, da bo ravno na tej tekmi odigral partijo svojega življenja in ohranil mrežo nedotaknjeno.

A všeč mi je bilo še nekaj drugega. Dostikrat sem slišal opazke in kritike o tem, da so Stožice sicer lep stadion, a brez duše. Brez prave navijaške energije, brez tistega, kar je bilo značilno za legendarni bežigrajski stadion. Mimogrede, iz spoštovanja do zapuščine Jožeta Plečnika, ne smemo dopustit, da ta stadion žalostno propade. Kakorkoli... Na Stožicah je bilo menda (ne, ni me bilo tam) čutiti izjemne pozitivne vibracije. Tudi očitek, da razvajena ljubljanska športna publika ne zna ustvarit takega vzdušja kot v Mariboru, ne pije vode. To je bilo na zadnjih dveh tekmah več kot očitno.

Gremo dalje, skupaj novim zmagam naproti.

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com