Včeraj zvečer se vračam domov iz službe. Peš. Obožujem te nočne sprehode po mestu od Centra do Šiške. Ko mesto že spi in diha čisto drugače. Marsikdaj me kdo vpraša, če me ni nič strah, tako se sprehajat po Ljubljani ob dveh zjutraj. Strah? Ne. Živimo v eni najbolj varnih držav na svetu, naša prestolnica pa je posledično eno najbolj varnih glavnih mest v svetovnem merilu. Navsezadnje je tudi zadnja vseevropska raziskava pokazala, da so Ljubljančani zelo zadovoljni s kvaliteto življenja v svojem mestu.

Torej, včeraj zvečer na poti domov pri Tivoliju naletim na prijatelja. No, ker se vidiva precej poredko in je najin odnos bolj površinski, sva v bistvu bolj znanca. "Hej, stari. Kaj pa ti tukaj? Si ok?" Odkima. "Ni good*, stari. Sploh ni good*." Pogledam ga malo bolj pozorno. "Kaj ni good? So te pretepli?" Dečko se sarkastično nasmehne. "Če pride do težav, sem jaz tisti, ki delim udarce in ne tisti, ki jih dobivam." Pokimam. Tip je manjši od mene, s posteljo vred ima dobrih 55 kilogramov, ampak žilav. Enkrat sem imel čast videt njegovo demonstracijo znanja borilnih veščin. Ne bi bil njegov nasprotnik. Ni zdravo. Zakaj preživet petkov večer na urgenci, če ni treba. Nakar le pove. "Včeraj smo zabluzili, stari moj. Zabluzili na polno. Sem se kar znašel na Metelkovi. Vedno, ko imam dan zaman, se znajdem na Metelkovi. Preveč smo spili. In zdaj ni ok. Ni denarnice, ni mobitela, ni ključev od stanovanja, vse je šlo v tri pi... "Razumem. In zdaj nimaš it kam spat ter bluziš po Tivoliju." Za hipec sem se že ustrašil, da bo ta moj stavek dojel kot norčevanje. Sarkazem. Ampak je razumel na pravi način. Lahko prespiš pri meni, mu rečem. Pa jedel najbrž tud še nič nisi." Objame me. Močno. Namehnem se. "Easy*, stari, easy*. Vse kosti mi boš polomil. Mimogrede, bančno kartico si preklical?" "Ne še." Fajn. Res fajn... Na poti domov - jasno, šla sva peš sem mu razložil nekaj svojih prigod na Metelkovi. Tudi jaz sem imel tam kar nekajkrat ... kako bi rekel, pilotske vaje. Ko pač zapilotiraš. Nikoli ne bom pozabil nekega sobotnega jutra, ko sem se zbudil na strehi kluba Jalla Jalla. Prvo, logično vprašanje, ki sem si ga zastavil, je seveda bilo: ''Dule, kaj delaš na strehi? Kako si prišel sem gor?'' Očitno smo morali tisti večer konzumirati nekaj močnega alkohola. In očitno sem na streho splezal po drevesu.

Ko je že ravno govora o Metelkovi, poglejmo nekaj malega zgodovine. Avtonomni kulturni center Metelkova, je brez dvoma eno od središč alternativne kulture v Sloveniji. Lokacija, ki popestri utrip in dogajanje mesta. Že v času Avstro - Ogrske, je na tem mestu stala vojašnica, ki jo je v času Jugoslavije uporabljala tudi jugoslovanska vojska. Leta 1993 je nastal center, kakršnega poznamo danes. Na območju tega kompleksa najdete marsikaj zanimivega. Menza pri koritu je mladinski center in glasbeno prizorišče.  Pa Gala hala in Channel zero, ki sta namenjena predvsem koncertom. Potem je tu Jalla Jalla - artistični lokalček, kjer imajo poceni pivo in streho na katero se očitno da splezat in na njej zaspat. Potem sta tu še Monokel in Tiffany. Prvi klub je lezbični, drugi pa gejevski. Tu najdemo tudi cel kup galerij. Najbolj znani sta Alcatraz in Mizzart. Pa galerija, kjer razstavljajo dela invalidnih umetnikov. Seveda ne smem pozabit niti na Škratovo ćitalnico, kjer se obenem dogajajo tudi filmske projekcije. In seveda ... edinstven hostel Celica, preurejen iz nekdanjih zaporniških prostorov. A, ker je bilo o  hostlu Celica v tem blogu že govora, se ne bomo ponavljali.

Torej, če se znajdete na Metelkovi, se imejte tam maksimalno lepo.

Samo pazite na denarnico in mobitel. Pa seveda, ne plezajte po strehah :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Shutterstock, arhiv Hostel Celica