Čas teče hitro... Včasih me na to spomni kakšen glasbeni komad, ki ga slišim na radiu, medtem, ko kuham kosilo, likam službene srajce ali kaj podobnega. In zgodilo se mi je ravno te dni. Zaslišal sem Bon Jovi-ja in njegovo pesem It's my life. Komad, ki sem ga na radiu navil do maksimuma in je približno 15 let nazaj zasedal prva mesta na naših glasbenih lestvicah. Nekaj takšnega, cca. 15 let torej, pa mineva tudi od mojih prvih radijskih izkušenj. Glede javnega nastopanja z mikrofonom v roki sem imel že v najstniškem obdobju za sabo precej kilometrine. Vodenje prireditev, napovedovanje košarkarskih tekem v sklopu ŠKL, nekaj vlog v gledaliških predstavah. Pri mojih 17ih pa sem bil mnenja, da je nastopil čas za prvo srečanje z radijskim mikrofonom. Čeprav sem si, priznam, takrat zadevo precej drugače predstavljal.

To je bilo obdobje, ko je bil ljubljanski RGL še institucija v pravem pomenu besede, radijska postaja, ki je imela tradicijo, ugled, dobro poslušanost in visoke standarde, kar se voditeljev tiče. Jaz, ki sem bil takrat še najstnik, sem naivno pričakoval, da se enostavno pojaviš tam in greš pred mikrofon, v naslednjem trenutku pa že postaneš prava zvezda oziroma ''spiker'' v jutranjem programu. No, padec na realna tla je bil seveda boleč. V tistem času je imel RGL strašno močno ekipo. Dani Bavec, ki je kasneje postal, vsaj za moje pojme, vrhunski športni komentator, še posebej. kar se košarke tiče. Špela Močnik, ki je kasneje postala del legendarnega jutranjega trojčka na radiu Hit pa Željko Čakarevič, bolj znan kot Željkič, ki je kasneje pustil velik pečat na radiu Ekspres. In seveda šefica, Ljerka Bizilj. Gospa, ki je zdaj vodilna urednica na naši nacionalni tv.

Prvi šok, ki sem ga doživel, se je zgodil že na samem začetku. Ko dejansko ugotoviš, kako sistem funkcionira in da si dejansko prepuščen samemu sebi. Pot od zaćetnika do nekoga, ki si zasluži priti pred radijski mikrofon pa je trnova. Sploh, če nimaš nobenih tovrstnih predhodnih izkušenj in, če si tako kot jaz, bolj neučakane sorte. Zadeva se seveda začne tako, da najprej tipkaš novice. Kuhaš kavo. Delaš ankete, ki gredo potem v eter. Skratka, si 'deklica za vse'. Na tak način se izbrusiš. Danes vem, da je taka pot edino pravilna, takrat pa se mi je zdelo silno nenavadno. Madona, jaz sem prišel za voditelja, ne pa za moško tajnico, se mi je podilo po glavi. Takrat dojameš, da sta zdrava samozavest in neka mladostna nadutost dva čisto različna pojma. Lar se moje izkušnje na RGL-u tiče, se je vse skupaj končalo že drugi dan. To je bila avantura, ki res ni dolgo trajala. Ali sem bil le neučakan in nepripravljen 'potrpeti'? Verjetno. Sem pa hkrati tudi ugotovil, da se z mikrofonom na odru počutim bistveno bolj sproščeno,  samozavestno in bolj svobodno kot v nekem relativno majhnem, zvočno izoliranem radijskem studiu. Ni vse za vsakogar.

Upam si trditi, da je vrhunskih radijskih ''spikerjev'' v Sloveniji malo. In to kljub dejstvu, da je naša država, glede na število delujočih radijskih postaj v razmerju do števila prebivalcev, v samem evropskem vrhu. Je pa res, da so tudi časi radijske romantike minili. Če so sploh kdaj obstajali. Zdaj je radio pač v prvi vrsti posel in ustvarjanje denarja.

A nekatere sanje v človeku ostanejo in, ko se s prijatelji pogovarjamo, kaj bi kdo od nas naredil, če bi na primer zadel na lotu, jaz še vedno vztrajam pri svojih mladostniških sanjah. Želim si imeti lastno radijsko postajo... Do takrat pa se beremo še naprej ob petkih :)
 

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila Urška Košir in Jaka Jaklič

Foto: Dreamstime.com