Dušanov dnevnik, 25. del Ljubljanski taxiji
Ena izmed prepoznavnih značilnosti vsakega glavnega mesta so zagotovo tudi taksiji. V Londonu so že zaradi svojega videza, oblike in seveda barve, turistična atrakcija, enako velja za taksije v New Yorku. Kaj pa v Ljubljani?
Moje dosedanje izkušnje z ljubljanskimi taksisti so večinoma pozitivne. Nekatere celo zabavne. Na trenutke sem dobil občutek, da so nekateri od njih rojeni komiki, drugi izjemno pronicljivi opazovalci in neke vrste amaterski psihologi. Verjamem, da so – vsaj tisti, ki so v tem poslu že dlje časa - doživeli marsikaj. Od nenavadnih zvokov na zadnjih sedežih svojega avtomobila, do uživanja droge in groženj z nožem ali čim podobnim. In ja, tisti raziskavi iz leta 2011, ki pravi, da so
ljubljanski taksisti najslabši v Evropi, preprosto ne verjamem. Je pa res in to je treba poudarit, če že potrebujete taksi, bodisi zato, ker ste pregloboko pogledali v kozarec, bodisi zato, ker se vam je pokvaril avto, se izogibajte taksistov, ki so locirani na glavni železniški postaji, saj vas bodo 'olupili do spodnjih hlač'. Oni imajo svoja pravila in svoje tarife. Do željene destinacije vas ne bodo peljali po najkrajši, pač pa po najdaljši poti, komunicirat z njimi v slovenščini pa je
marsikdaj precej težaven proces. Verjamem, da so zasebno čisto fajn fantje, a vsakokrat, ko vidim skupino turistov, ki se tlačijo v avto, vem, da bodo drago plačali tisto vožnjo...
Da na področju taksi prevozov v Ljubljani vladajo na trenutke izredne razmere, ni pravzaprav nič novega. Taksistov v Ljubljani naj bi bilo med tisoč in tisoč dvesto. Večja kot je gospodarska kriza, več ljudi vidi izhod v sili v tem poslu. Tisoč dvesto taksistov torej. Občutno preveč za mesto, ki ima z okolico vred dobrih 300 tisoč prebivalcev. Borba je neusmiljena. Fantje v avtu za volanom preživijo v povprečju 12 ur dnevno. Če ima nekdo s.p., je treba plačat prispevke, dispečerja, rumene
cone... Taksisti so, poleg voznikov LPP Ljubljanskega potniškega prometa edini, ki lahko slednje med vožnjo uporabljajo. T.i. rumene cone pomenijo skrajni desni pas vozišča, a bolj tekoč promet.
Kako postati taksist? Preprosto. Predpogoj za licenco, je potrdilo o nekaznovanosti, vozniški izpit B kategorije, poznavanje mesta, prav tako mora taksist obvladati slovenščino in pasivno obvladat vsaj še en tuji jezik. V teoriji je vse slišat lepo in prav. V praksi, so stvari malce drugačne. Marsikdo med njimi nima licence. Ne bi me čudilo, če bi nekega dne med debato, slučajno izvedel, da me naokrog prinaša taksist, ki niti vozniškega izpita nima. Čeprav verjamem, da je v marsikateri
prestolnici kar se tega tiče, še dosti huje. Vseeno pa si upam trditi - če kdo pozna utrip mesta, za katerega župan rad reče, da je najlepše mesto na svetu, so to taksisti. Če boste naleteli na nekoga, ki je vsaj malo komunikativen, znate izvedet, kje so najboljše zabave, kje najcenejše pivo in kje najboljši nočni klubi. Če se bosta 'poštekala', vam bo taksimeter ustavil, že kak kilometer pred ciljem, na koncu pa bo pozabil vklopit razum in izstavit račun. Sam osebno, sem se recimo že peljal
s taksistom, ki mu je uspelo nemogoče. Zgubila sva se sredi Ljubljane. On taksist, jaz nesojen turistični vodič in midva se zgubiva v mestu, ki je trikrat manjše od Zagreba in skoraj sedemkrat manjše od Beograda "Ajoj, mal sem se zaj,,,," mi reče. "Ahaaa. Daj, izklop taksimeter stari. Grem jaz peš." mu odvrnem.
In za konec še... dekleta, ki delajo kot dispečerke v taksi centralah. Saj veste, tiste, ko pokličete in naročite prevoz. Te imajo običajno lep, privlačen, melodičen glas. Pa prijazne so. Lepo je, če je ženska prijazna in ima melodičen glas. Moški si seveda takoj poskušamo predstavljat, kako ta glas zveni, ko…
Pa lep preostanek poletja :)
Napisal: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir
Slike: Taxi Ljubljana (naslovna fotografija), ostalo Dreamstime.com