Dušanov dnevnik, 23. del - Družbeni napredek
Pred dobrim tednom dni, se je pri nas v Dravljah oziroma Šiški zgodila svečana otvoritev prenovljenega trgovskega centra, ki se ponaša z velikim rdečim logotipom v obliki črke M. Ta je bila deležna tudi precejšnje medijske pozornosti. Obnova je sicer trajala mesec dni in bila v finančnem smislu vredna nekaj miljonov evrov, od tri do pet. Omenjen trgovski center v Šiški je bil že doslej največji v Sloveniji po kvadraturi, zdaj po obnovi, pa naj bi bil tudi najsodobnejši v regiji.
Vsaj tako ga novi lastniki na veliko oglašujejo. Obilo dodatne ponudbe - več kot 500 novih izdelkov na policah, drugačna prostorska ureditev, več hitrih blagajn. Po novem lahko tam pripravljeno hrano pojeste kar v lokalčku zraven. Trafika je po novem videti impresivno, oddelek z igrali za otroke prav tako. Ponudba piva je izjemna in tista steklena stena, po kateri teče voda je fantastična. Zdi se, da je tudi prostora precej več kot prej.
Do tu vse lepo in prav. Ampak stvar, ki mi je nikakor ne uspe razumet oziroma predelat na pravi način, je ta - recimo temu – masovna histerija. Kolektivna psihoza ljudi, ki so ob otvoritvi prenovljenega trgovskega centra pripravljeni čakat uro ali dve na žgočem soncu, da se vrata odprejo. In marsikdaj gre za ljudi, ki niso ravno najmlajši, upokojenci. Ljudje na katere močno sonce v smislu zdravja zagotovo ne vpliva najbolj blagodejno. In vsa ta histerija, povezana z nakupovanjem, iskanjem
parkirnega prostora, dirkami med policami, me spominja na odličen češki dokumentarec ''Češke sanje'' izpred dobrega desetletja... Dokumentarec se začne s kadrom, v katerem režiser prikaže ogromen trgovski center, ki je nastal sredi travnika, sredi ničesar. V naslednjem kadru masa ljudi na vso moč teče po tem travniku, do trgovskega centra. In, ko končno pridejo do tja ter uspejo odpret vrata, ugotovijo, da tam pravzaprav ni ničesar. Le kulisa je, lupina brez vsebine in naša sodobna
potrošniška družba funkcionira na točno tak način. Nismo več le porabniki. Postali smo potrošniki. Kar pomeni, da ne kupujemo le tistega, kar nujno potrebujemo, pač pa tudi to, kar bo verjetno že zelo kmalu pristalo v košu za odpadke. Očitno naivno verjamemo, da bomo z materialnimi dobrinami zapolnili svojo čustveno praznino, pomanjkanje samospoštovanja ... karkoli že pač. Če višek naše družbe predstavlja dejstvo, da lahko v trgovini izbiramo med štiriintridesetimi vrstami sira in
šestindvajsetimi vrstami testenin, potem se mi zdi, da smo kot družba zašli. Hudo zašli. Pa ne bi rad, da se tale članek bere kot moraliziranje. Soljenje pameti komurkoli. Daleč od tega. Gre le za moj pogled na vso zadevo.
Prenovljen hipermarket v Šiški je nedvomno lep. Lepši, kot je bil kadarkoli prej. Da se je uprava odločila za obnovo ravno zdaj, je s poslovnega in tudi psihološkega vidika razumljivo. V roku dveh let, bo namreč prav tako v Šiški, zrasel nov trgovski center, ki bo na svoje dvorišče izobesil zastave z velikim zelenim logotipom. Velik, sodoben, lep, prinesel bo 180 novih delovnih mest, kar je zelo dobro in imeli bomo še eno trgovino več. Kjer bomo lahko z denarjem, ki ga nimamo, kupovali
stvari, ki jih ne potrebujemo, da bomo lahko naredili vtis na ljudi, ki jih pravzaprav ne maramo. Eh, ja, to je ta družbeni napredek... Pa je res?
Napisal: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič
Slike: Dreamstime in Shutterstock