Mineva natanko eno leto, odkar je padla dokončna odločitev, da se odselim na svoje. Lanskega maja sem tako odšel iz domžalskega konca v prestolnico. Precej mojih kolegov in znancev moje odločitve ni najbolje razumelo. Najbolj pogosta opazka, ki sem jo slišal, je bila: "Dule, jaz tebe ne razumem. Doma imaš v družinski hiši celo nadstropje zase, ti pa odhajaš v Ljubljano, kjer boš vsak mesec drago plačeval za stanovanje, ki nikoli ne bo tvoje."

Saj ne rečem, z vidika neke racionalnosti, pragmatičnosti in zdrave kmečke pameti, je bila ta pripomba nekako na mestu. Ampak jaz sem preprosto vedel in čutil, da nujno potrebujem spremembo. Spremembo okolja, lokalne folklore, kroga ljudi, v katerem se gibljem, predvsem pa nek nov izziv. Svojo zasebnost, svoj mir, stvari, ki jih doma ni bilo. Že na samem začetku mi je bilo jasno, da so moje finančne zmožnosti omejene. Pač... mojega imena na lestvici najbogatejših Slovencev ne boste našli.

Ko vržeš številke na papir ter preračunaš, koliko ostane od plače, ko plačaš najemnnino, stroške, položnice in napolniš hladilnik, približno tudi veš, kakšno stanovanje iščeš. Koliko si zanj mesečno pripravljen ali sposoben odštet. Preden sem se vselil v to stanovanje, v katerem sem zdaj malce manj kot leto dni, sem opravil cel kup telefonskih pogovorov in ogledov. Čez čas sem bil že toliko ''zverziran'', da sem lahko že na podlagi telefonskega pogovora z lastnikom stanovanja oziroma najemodajalcem, ustvaril nek vtis o tem človeku. Želje najemodajalcev so seveda različne. Nekateri oddajajo stanovanje v najem izključno študentom/študentkam. Spet drugi, raje vzamejo mlajše zaposlene ljudi. So tudi taki, ki postavijo kot enega izmed pogojev, da najemnik ne sme biti kadilec ali lastnik domačih hišnih ljubljenčkov.

Opravil sem več kot 20 ogledov. Fokusiral sem se predvsem na Šiško, kar je razumljivo. Prvič zato, ker sem v času iskanja stanovanja še delal na Viba filmu, ki se nahaja v neposredni bližini, drugič pa, ker mi je bila Šiška že od nekdaj, od vseh ljubljanskih sosesk oziroma mestnih četrti, najbolj všeč. Videl sem stanovanja, ki si to ime skoraj težko zaslužijo - tu govorim o majhnih, vlažnih, zadušljivih sobah, za katere je najemnik hotel imet 300 evrov, s tem, da v to ceno niso bili vključeni stroški. Videl pa sem tudi res lepa stanovanja, kjer je bila cena najemnine za moj proračun žal malce previsoka.

Nakar mi v oko pade nek oglas. Všeč mi je lokacija, cena in velikost stanovanja. Pokličem in zaslišim šarmanten moški glas na drugi strani slušalke. Kadilski glas. "Najprej se dobiva na eni kavi. Če bom presodil, da si ok, greva na ogled stanovanja. Prav?" Meni je prav. In res se dobiva na kavi iz katere se je razvila debata, ki je trajala dobri dve uri. Zanimalo ga je marsikaj, med drugim tudi to, kako, da sem se za odhod od doma odločil tako pozno, pri svojih 30ih, ali konzumiram kakšne droge, kakšen je moj odnos do alkohola. Priznam, za trenutek ali dva nisem vedel, ali sedim na kavi s človekom, ki je psiholog, kriminalist, ali oboje v enem.

No, kasneje sem izvedel, da je inženir strojništva, a zelo dober opazovalec in proučevalec človeške psihe. Greva gledat stanovanje, mi reče. Pokimam. Očitno sem uspešno prestal test. Stopiva v večstanovanjsko hišo in se povzpneva po stopnicah, ter se znajdeva v stanovanju. Svetlobe je dovolj, prvi vtis je dober. Mini kuhinja, dnevna soba in spalnica. Vse na 16 kvadratih. Kopalnico in wc si deliš s sosedo, ki živi nasproti tebe. Pokimam in si ogledam kopalnico. Balkona pa ta soba nima ane? Lastnik odkima. Žal ne. Ampak lahko kadiš noter, to naj te ne skrbi. Seževa si v roke. Dogovor sklenjen, stanovanje oddano. Vnaprej sem mu plačal najemnino za en mesec in varščino v višini dveh najemnin. Na poti iz stanovanja naletiva na eno čedno gospodično. Kdo pa je to, vprašam. Tvoja spodnja soseda, mi odvrne in se nasmehne. Da ne bi kaj poskušal, Dule. Fanta ima. Dečko je pri policijskih specialcih. Tip je konkretna tridelna omara. Aha... Zakaj me pa sploh opozarjaš, da ne bi kaj poskušal, ga vprašam. Deluješ mi bolj tak... Bolj tak? Ja. Nasmehne se.

V zapisu, ki sledi naslednji petek, se bom spomnil zabavnih prigod, ko me je soseda, s katero si delim kopalnico, obdolžila kraje mehčalca in pralnega praška, ter o zgornjem sosedu, ki je bil ravno dovolj odštekan, da...

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Dreamstime.com