V tem tednu smo obeležili spomin na dva pomembna dogodka v naši zgodovini. Prvi je dan, ki ga praznujemo kot 'dan zmage nad okupatorjem'. 9. maja leta 1945 je bila osvobojena Ljubljana, ki je bila pred tem 4 leta okupirana in obdana z žico. V spomin na te dogodke, je vsako leto organiziran 35 kilometrski pohod po Poti spominov in tovarištva, imenovan 'Pot ob žici'. Ne bom šel v podrobnosti, ker vem, da je prav ta zgodovina tista, ki ljudi v naši lepi deželici podalpski deli na 'naše in vaše'. Zdi pa se prav, da tudi mlajši vedo, kako smo nekoč, še ne tako zelo dolgo nazaj, znali biti ponosen in borben narod.

Dan kasneje, 10. maja, smo obeležili 140 letnico rojstva Ivana Cankarja. Brkati mož, ki je bil upodobljen tudi na legendarnem bankovcu za 10 tisoč tolarjev, je eden izmed velikanov slovenske književnosti. Zanimivo je, da je svojo umetniško kariero začel kot pesnik, a njegova prva in pravzaprav edina pesniška zbirka 'Erotika', ni dosegla želenega odziva med bralci. Verjetno je Cankar v Otonu Župančiču prepoznal premočno konkurenco in se usmeril v pripovedništvo in dramatiko.

Moje osebno mnenje je, da začnemo dela Ivana Cankarja brati mnogo prezgodaj. Ko smo v osnovnošolskih in srednješolskih letih, smo absolutno premladi in premalo zreli, da bi lahko dojeli globino in pomen njegovega pisanja. In prav zato, marsikdo na Cankarja gleda kot na pretirano depresivnega, pesimističnega, morda celo rahlo nevrotičnega pisca, ki ves čas omenja mater, domovino in boga. Človeka, ki je pretirano kritičen do takratnih gospodarskih, socialnih in družbenih razmer na Slovenskem. Skratka, človek, ki si še kave ne zna sam skuhat. Na tem mestu, se ne bi spuščal v njegov ustvarjalni opus. Prvič zato, ker sem prostorsko omejen, drugič pa zato, ker so njegove črtice, pripovedi oz. povesti in romani nekaj, kar vsi poznamo.

Bi pa omenil nekaj drugega. Cankarja vsi poznamo kot pisca, velik del slovenske javnosti pa pozablja, ali sploh ne ve, da je bil tudi politično aktiven. Celo njegovi nasprotniki tiste čase, so ga opisovali kot briljantnega retorika, gorečega govorca, ki je bil v vlogi ljudskega tribuna, neprimerno bolj optimističen in samozavesten kot v svojih romanih. Bil je patriot in domoljub, v najboljšem pomenu besede.  Zanimivo je tudi to, da je umrl v okoliščinah, ki so vse do danes ostale nepojasnjene.

Verjetno niti on sam ni verjel v tisti "ponarodeli" citat iz drame Hlapci: "Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, gospodar se menja, bič ostane!" V to zares nikoli nisem verjel niti sam. Morda nam kot narodu res manjka neke zdrave samozavesti in samospoštovanja, a že to, da smo se uspeli ohranit v vseh teh stoletjih tuje prevlade, ter uspeli ohranit svoj jezik in kulturo, je veličasten dosežek, ki se ga bistveno premalo zavedamo.

Cankar je kul. Grem na eno kavo zdaj.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Dreamstime.com