Ko si najstnik, star okrog 18, 19 let, sveto verjameš, da si že ujel vso pamet tega sveta. Preziraš avtoriteto svojih staršev, njihovi pogledi na svet in življenje, se ti zdijo smešni, poln si samozavesti, a brez neke realne osnove in za katero se kasneje izkaže, da je bila le mladostniška nadutost. In seveda, sam pri sebi si prisegaš, da ne boš nikoli tak, kot so tvoji starši. Ko postaneš malo starejši, ugotoviš dvoje. Prvič, da so bili nekateri njihovi nasveti in vzgojni prijemi pravzaprav dobri. Drugič, z leti te spreleti srhljivo spoznanje, da si staršem v nekaterih stvareh neverjetno podoben...

A v tistem najstniškem obdobju ti gredo starši vseeno strašno na živce. Imaš namreč občutek, da ti ne pustijo dihat, da se vtikajo v tvojo zasebnost in te neprestano kontrolirajo. Midva z očetom sva imela v tistih letih zelo buren in turbolenten odnos. No, če sem čisto iskren, sem znal biti kar naporen najstnik. Odkar sem se odselil na svoje, je veliko bolje. Z očetom nisva več tekmeca, pač pa prijatelja. Zaveznika. Res poslušava drug drugega, ko si imava kaj za povedat. Včasih ni bilo tako. Prepiri in konflikti so bili na vsakodnevnem 'jedilniku'. Nekega dne mi je rekel: "Glej, če ti karkoli ne paše, lahko greš. To je moja hiša in delali bomo tako, kot bom jaz rekel." Gledam ga in si mislim... aha, bomo videli. V navalu besa in jeze v nahrbtnik spakiram najnujše stvari in grem. Oče me je klical še isti dan, a se mu nisem javil na mobitel. Zame pa se je začela prava mini živčna vojna.

Prva dva dni sem prespal pri kolegu, potem pa se nekega jutra v Domžalah vkrcam na vlak in izstopim na glavni železniški postaji v Ljubljani. Bil je oktober, pisalo se je leto 2003. Mrzlo petkovo jutro. Ok, pobegnit od doma ni bilo težko. Ampak, kaj pa zdaj? V glavi nisem imel popolnoma nobenega načrta. Če zdaj pogledam nazaj, je bila to ena izmed najbolj nepremišljenih in nezrelih potez v mojem življenju. A bilo je vredno. Skratka, pogled v denarnico mi je povedal, da bo moj osebni proračun v nekaj dneh na ničli. Oblečen v jakno in bulerje, z vojaškim nahrbtnikom na hrbtu, sem izgubljeno taval po mestu in se v nekem trenutku znašel na Metelkovi. 'Za zidom', kot rečejo fantje in dekleta tistemu prostoru, opuščeni dolgi in nizki stavbi, ki so jo vzeli za svojo.

Ob stenah so bile klopi in stoli, ki so videli že boljše čase v kakšni pisarni. Ko sem se ozrl okrog sebe, sem videl cel kup ljudi. Brezdomci, alkoholiki, narkomani, preprodajalci tablet... Ljudje, ki jih je družba potisnila na rob. No, delno so k temu zagotovo pripomogli tudi sami. Vsak ima v življenju namreč možnost izbire. Ali se boš boril, ali boš propadel in svojo bolečino poskušal utopit v alkoholu. Ali drogah. In pa ljudje, ki so se tam znašli - kar sem ugotovil kasneje - v vlogi strank. Kupcev. Črni trg preprodaje tablet je cvetel, tam si namreč dobil vse, kar si želel. Uspavala, pomirjevala, tudi tista najmočnejša kot so Sanval, Helex, Apaurini, ali tablete, ki 'pošteno butnejo', če jih poližeš, zdrobiš in povlečeš čez nos. Akineton naprimer. Akinetoni, so bili poleg Sanvala in Helexa najbolj zaželena in posledično najdražja roba. Odkrito lahko rečem, da bi bil marsikdo zagotovo presenečen, če bi vedel, koliko lepo oblečenih, na videz uglajenih in očitno finančno dobro stoječih ljudi, je tam kupovalo tablete in razne 'dodatke' vseh vrst. "Fantje, kje pa vi dobite te tablete", sem vprašal enega izmed prodajalcev. Le nasmehnil se je.

Med ljubljanskimi brezdomci, sem preživel dobre tri tedne. Vsakič, ko sem zagledal policijsko patruljo, me je zvilo. Prvo vprašanje, ki mi je šinilo skozi možgane, je bilo: "A mene iščejo?" Po tednu dni,
ko se jeza razkadila, sem se oglasil očetu. Toliko, da mu javim, da sem živ, zdrav in, da pridem, ko pridem. "Kar ostani tam, če ti je tam lepše. Zapil se boš do konca in propadel. Kot tvoj dedek." Nakar je
prekinil pogovor. A tako? Tudi prav! Spal sem na improviziranih posteljah vseh vrst. Običajno je bil to jogi na tleh. Jedli smo v zavetišču, pili najcenejše pivo in vino ter kadili najcenejše cigarete. Učili so me filozofije beračenja in prosjačenja, mi razlagali o tem, kako preživeti zimo brez prehudih ozeblin. Najbolj
fascinantno se mi je zdelo, koliko razgledanih, inteligentnih in izobraženih ljudi, se je znašlo na ulici. Večinoma žalostne zgodbe. Ločitev, redko videvanje otroka, izguba službe in posledično stanovanja. Na cesti si. To se človeku zgodi hitreje, kot bi si sploh lahko predstavljamo. Trenutni, javno dostopni statistični podatki kažejo, da je v Ljubljani trenutno okrog 700 brezdomcev, čeprav je številka najbrž višja.

Po treh tednih, sem se vrnil domov. Skrušen, shujšan in ponižen kot polit 'cucek'. A to je bila ena mojih boljših življenskih izkušenj. Neke vrste socialni eksperiment, ki sem ga bil dolžan sam sebi. Od teh ljudi sem se - kakorkoli bo to morda čudno zvenelo - naučil samozavesti. Fleksibilnosti. Solidarnosti. In brutalne iskrenosti. Do sebe in do drugih.

Ko sem se kasneje znašel v vlogi varnostnika v eni od ljubljanskih garažnih hiš, v kateri so se, sploh v zimskem času zadrževali brezdomci, mi je prav ta izkušnja izjemno pomagala pri komunikaciji z njimi. Moji sodelavci, ki so opravljali isto delo kot jaz, le v drugi izmeni, so neprestano govorili o tem, da jim brezdomci grozijo, jim pljuvajo v obraz, jih pošiljajo v... no, tople kraje. Jaz, z izjemo enega incidenta, teh
težav nisem imel. Ker sem izbral drugačen pristop. Do njih sem bil fer. Človeški. Vedel sem, da če bom jaz človeški do njih, bodo tudi oni do mene. Ne, sam pa si ne želim si več spat na ulici sredi zime.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Dreamstime