Barbra Drnač - legenda slovenskega plesa
Barbra Drnač je nekdanja plesalka, danes pa voditeljica edine oddaje o plesu na slovenskih tv postajah in urednica edinega plesnega portala v Sloveniji. V javnosti je pred leti sprožila veliko debato, saj je bila ena prvih, ki si je upala na glas povedati, da je zbolela za rakom dojke. Od takrat naprej se je njeno življenje bistveno spremenilo...
Kako bi se opisali v parih stavkih?
Sem takšna kot je moje življenje - pestro, aktivno, atraktivno, radovedno, romantično, ravno prav zapleteno, da je zanimivo, pravzaprav enkratno in unikatno.
V Sloveniji ste najbolj prepoznani po plesu. Kako je potekala vaša poklicna pot?
V ples se nisem zaljubila na prvi pogled. Je kar trajalo, od treniranja košarke, odbojke, rokometa, do plezalnih veščin po drevesih ob Ljubljanici na Prulah. Potem je prišel najprej balet, s katerim sva po enem letu na hitro opravila in mi je včasih še danes žal, a opravljena avdicija za sprejem v plesno skupino Kazine v sedmem razredu osnovne šole, je bila usodna za mojo nadaljno pot. Sledilo je torej obdobje plesa v Kazini in nato ustanovitev plesne skupine Arruba. Kmalu je prišla oddaja Dance Session, ki se je s selitvijo s Kanala A na TV Slovenija preimenovala v Parado plesa. Vsi te delčki so zaznamovali mojo plesno in novinarsko pot. Kot nekdanja aktivna plesalka in zdajšnja novinarka ter urednica, še vedno edine, oddaje o plesu na slovenskih televizijah in, še vedno edinega, spletnega medijskega portala pa ples ljubim in, odkrito rečeno, včasih tudi sovražim.
Velik pečat ste pri ljudeh pustili tudi z odkritim pogovorom o bolezni, ki vas je doletela pred leti. Kako je sicer ta zaznamovala vaše življenje in vas kot osebo?
Ko znani ljudje spregovorimo o bolezni, je “navadnim” smrtnikom lažje sprejeti, da se to lahko zgodi vsem. Tudi jaz sprva nisem bila pripravljena o rakovici javno govoriti. Ko sem se počutila dovolj dobro, ko sva si z "rakovico" podali roko in se ločili druga od druge pa sem spregovorila. Treba je podpirati srečne konce in konkretno povedati, da ogromno žensk z rakom dojke živi še dolgo let po diagnozi. Sem tudi človek, ki vedno vidi, da je kozarec napol poln, nikoli napol prazen in skozi življenje plujem v pozitivnem smislu ne glede na to, kakšne težave se pojavijo. To je bila moja velika izkušnja in še vedno je. Vsak dan zjutraj in zvečer se zahvalim za vsak dan posebej. Do vsega tega moraš priti sam in delo na sebi je najtežje. Najlažje je svetovati drugim. Morda se bo slišalo stereotipno, a je res, rak(ovica) te spremeni, ker drugače ne gre. Takšna izkušnja, takšno trpljenje in situacije v katerih se ne znajdeš, ki so ti popolnoma tuje… Vse to človeka seveda spremeni. Žal je tako, da nas mora udariti po glavi nekaj res hudega, da se zavemo svoje minljivosti.
Kako pa skrbite za vaše zdravje sedaj, po premagani bolezni?
Na trenutke me je še vedno strah ponovitve, a imam na srečo ob sebi ekipo, ki mi pomaga ozavestiti, da je strah največji zaviralec naših življenj in da lahko z njim bolezen vedno prikličemo nazaj. Kadar nisem dobro, grem tako na prano terapijo k svoji Dragici Paulović, da mi očisti vse čakre. Seveda zaupam zdravnikom, a do meja njihovega znanja. Vem, da mi bodo na tej točki oporekali, ampak tradicionalna medicina zmore priti samo do neke faze. V zvezi s tem se poraja tudi vprašanje, zakaj je toliko ponovitev raka? To pomeni, da nekaj ni ok. Zato sem se sama odločila za terapijo z belo omelo. Ko sem prebrala tri stavke o zdravljenju o beli omeli in o načinu zdravljenja po antropozofski medicini, ki trdi, da vedno zbolita telo in duša, sem začela inicijiranje, skozi katero me že skoraj štiri leta vodi slovenska zdravnica dr. Iva Ebner. Seveda sem spremenila tudi način prehranjevanja. Velik vpliv je imela moja hčerka Tereza, ki je ugotovila, da hrana, ki smo jo uživali, ni bila prava. Zelo hitro smo ugotovili, da je treba izločiti ves sladkor in belo moko. Zdaj smo veliko bolj pozorni na to, kje kupujemo hrano, kako in kje je pridelana. Nisem več vegetarijanka, jem vse v mejah normale. Obožujem Terezine presne tortice, poleti veliko rib pa polnozrnate testenine. Pri nas je sedaj glavni pozdrav "Zdravo, Tereza!", če se pošalim, kar je tudi naslov Terezine kuharske knjige o zdravem načinu prehranjevanja. Spremenila sem tudi način življenja. Zdaj hodim pravočasno spat, spim dovolj, poskušam se čim manj obremenjevati. Že prej nisem pila alkohola, tudi kadila nisem, zato je to enako tudi zdaj. Po terapijah sem pred tremi leti odkorakala proti španski romarski poti Camino in to je bila še ena od mojih zmag. Prehodila sem namreč kar 180 km od slabih osemsto. Bila sem prepričana, da zmorem tudi preostanek, a telo ni zmoglo več, saj je pot naporna. Glava je zmogla, telo ne in tudi to je bila tudi moja velika zmaga, da sem si priznala, da ne gre naprej. Če bi bilo to pred rakom, bi zagotovo grizla in se plazila čez Camino, samo da bi prišla na cilj. Skratka, navadila sem se reči 'NE' in zdaj ga pogosto uporabljam, mnogo pogosteje kot prej.
Skladno z vašo izkušnjo, kaj menite o mladih dekletih, ki zaradi 'modnih smernic' vstavljajo vsadke v zdrave dojke?
Ah, sedaj ste me našli… Na to temo je bilo že toliko napisanega in povedanega. Lahko pa rečem, da je vsak svojega telesa gospodar in naj z njim počne, kar ga je volja. Osebno nikoli nisem bila navdušena nad ničemer umetni - ne nad nohti, ne nad lasnimi vložki, ne nad silikoni. In sedaj, ko ga po sili razmer imam, odkrito priznam, da nisva največja prijatelja. Rekonstrukcija ni uspela tako kot bi morala in potem se seveda vprašam, zakaj bi nekdo tlačil v zdravo tkivo nadomestke, ki jih tako ali tako vsi takoj opazimo? Ali pa je to pač namen, da nato bolščimo v neke umetne kepe... Ne vem, vem pa, da zelo intenzivno razmišljam o tem, da rečem moji "silikonki" nasvidenje…
Ste rojena Ljubljančanka. Kakšen je vaš spomin na Ljubljano in kakšen je sicer vaš odnos do prestolnice?
Živela sem v zame najlepšem koncu Ljubljane, na Prulah. Do osnovne šole sem imela točno tri minute in, ker nisem ravno jutranji tip, sem se zbujala ob 7.45 in bila ob osmih že v šoli. Prule so bile najlepši otroški poligon z vrbami žalujkami ob Ljubljanici, na katere sem se obvezno obešala in guncala nad reko, da je mama dobivala živčne zlome, ker je bila prepričana, da bom nekega dne 'štrbunknila' v Ljubljanico. Na sploh sem imela rada drevesa in sem imela kar nekaj svojih. Divja češnja tam, kjer je sedaj Plesni teater Ljubljana, MI je bila še posebno skrivnostna, ker je imela na deblu in vejah posebne grbine, kamor smo lahko zatikali razna sporočilca. Spomnim se, da sem bila zadovoljen in precej radoveden otrok, ki je Prule, ljubljanski Grad, Golovec in Trnovo poznal do obisti. Največ dogajanja pa je bilo seveda pred našim blokom, na Prijateljevi ulici ali pa na šolskem igrišču. Pozimi smo se sankali na ljubljanskem gradu na hribu, ki se je takrat imenoval “ta lačen”. Ne vem, če mu sedaj še tako pravijo. Čez ljubljanski Grad sem ubirala pot tudi kasneje vsak dan, ko sem obiskovala Poljansko gimnazijo. Bila je to zdrava mladost na svežem zraku. Nobenih telefonov, računalnikov, emailov... Vse je šlo v živo. Danes v Ljubljani pogrešam urejene kolesarske poti, ker sem po duši kolesarka in pešakinja. Pogrešam pa tudi zaporo centra mesta za vse avtomobile. Sicer pa Ljubljano v zadnjem času doživljam predvsem kot moje delovno mesto, odklop pa najdem v “hacijendi” na Štajerskem.
Kakšne pa so vaše želje oziroma plani za prihodnost?
Od bolezni dalje planov na daljši rok ne delam več, ampak bolj na kratko. Zdajle ste me našli tik pred odhodom v Tokyo, kjer bo moj partner odtekel tokijski maraton. Nato se odpeljeva na jug v Auckland, k moji hčerki Terezi, ki je tam našla svoj dom. Pravkar sva s skupnimi močmi poslali na tržišče njeno prvo kuharsko knjigo Zdravo, Tereza! in sem nadvse ponosna nanjo, kaj vse je uspelo narediti temu mojemu pogumenmu petindvasjetletnemu dekletu. Obiskala bom tudi nekaj plesnih festivalov v deželi dolgega belega oblaka, kot pravijo Novi Zelandiji, se veselila novih odkritij, ki so mi namenjena. Na sploh se vsak dan veselim življenja!
Še kakšna misel za konec?
Moje življenje po rakovici (ja, pri meni je sedaj vedno samo pred in po), mi je prineslo kup novih pogledov na dojemanje same sebe in ljudi okoli mene. Kar naenkrat sem ugotovila, da znam uživati v življenju in, da se nima smisla ukvarjati z neproduktivnimi stvarmi. Z veseljem upoštevam navodila Martina Kojca iz knjige Učbenik življenja, ki mi jo je poklonil moj prijatelj, nekdanji nogometaš in trener Primož Gliha. Martin piše, da je vse v našem življenju vnaprej določeno in tega nihče ne more spremeniti. Zato nima smisla, da bi se z nečim že vnaprej obremenjevali. Vse se zgodi tako, kot se mora, dobro in slabo, vse ima svoj smisel in smoter. Velikokrat si ponovim te misli, ki me pomirjajo. Če dodam še mantro - sem srečna, mirna, gotova, zadovoljna, vesela življenja in brezskrbna, potem je dan še lepši.
Vsak dan s plesom je odličen dan, zato vas Barbra vabi, da jo spremljate v oddaji Parada plesa na TV3 in na spletnem portalu Parada plesa.
Pripravila: Urška Košir
Foto: Urška Košir (naslovna slika), osebni arhiv Barbre Drnač
Spletna stran: Parada plesa