Pred natanko 120 leti je aprilsko jutro, ki je sledilo noči groze, razkrilo uničujoče posledice najmočnejšega potresa v Ljubljani. Potres, ki se je zgodil na velikonočno nedeljo in je zato pogosto imenovan tudi 'Velikonočni potres', je mesto stresel 14. aprila 1895, bil pa je tako močan, da so ga čutili prebivalci vse do Firenc, Sarajeva, Splita in Dunaja. Bil je daleč najmočnejši potres na območju Slovenije v 19. stoletju, brez doma je ostalo kar 50.000 ljudi, porušena je bila desetina vseh hiš.

Potres se je zgodil v večernem času, natančneje ob 23.17, ko je večina prebivalcev že spala. Po zadnjih podatkih Agencije RS za okolje je v rušilnem potresu umrlo 21 oseb, dve osebi sta kasneje umrli pri sanaciji ruševin, trije otroci pa so zaradi hudega mraza v začasnem bivališču umrli več dni po potresu. Ranjenih je bilo več deset ljudi, usodne poškodbe pa so večinoma povzročili odpadli deli stavb, predvsem strešniki in dimniki ter odpadajoči omet, druge so pod seboj pokopali podrti stropi.

Trajal je 23 sekund, žarišče se je nahajalo na globini 16 km, magnituda pa je bila ocenjena na 6,1 stopnje. Potresni sunek je obsegal ogromno območje s polmerom približno 350 km, kar znese 385.000 km2.  Največjo škodo je povzročil v premeru 18 km, na območju mesta Ljubljane, Ljubljanskega barja in do Vodic na severu, kjer je bilo porušenih vseh 30 hiš. manjše poškodbe pa so nastale v polmeru do 50 kilometrov. Prvemu potresnemu sunku je sledilo več kot 100 popotresnih sunkov. Ti na srečo niso bili tako močni, a se je tresenje nadaljevalo več tednov, celo mesecev, popotresne sunke je bilo v Ljubljani in okolici namreč moč čutiti vse do junija istega leta, kar je upočasnjevalo  popotresno obnovo, ljudem pa nagnalo strah v kosti. Intenzivni popotresni sunki so porušili še tistih nekaj zgrad, ki so bile že načete v potresu, ljudje so vsakokrat bežali v parke in na trge, mestne oblasti pa so sprejele kup nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim Ljubljančanom.

Škoda po potresu je bila ogromna, najbolj so bile poškodovane hiše na današnji Stritarjevi ulici, ki se je takrat imenovala Špitalska po civilni bolnici (Špitalu), kjer so morali porušiti skoraj vse hiše, vključno z bolnico, na njenem mestu pa danes stoji palača Kresija. Ustavila se je prozivodnja v tovranah, šole so bile zaprte, v Ljubljano so prišli vojaki, ki so postavljali šotore, barake in ostala zasilna prebivališča za vse, ki se niso imeli kam zateči, nekateri prebivalci pa so streho nad glavo poiskali kar v vozovih in kočijah ali pa vagonih železnice. Na Mirju so postavili zasilna bivališča iz zeljarskih sodov in kadi, te je brezdomnim Ljubljančanom ponudila družina Jakopič iz Krakovega, ki se je ukvarjala z zeljarstvom.

V mestu je kmalu začelo primanjkovati hrane in Ljubljano je zajela lakota. Takratno aprilsko vreme ljudem brez strehe nad glavo z dežjem in mrazem ni prizanašalo, zaradi slabe bivalne situacije so se hitro začele širiti bolezni, ki so kmalu prerasle v epidemije, še posebej huda je bila davica. Jeseni 1895 je bila na mestu današnjega Univerzitetnega kliničnega centra zgrajena bolnišnica ob Zaloški cesti, kamor so sprejeli vse bolne. Izjemno poškodovane so bile tudi hiše na Židovski, Trubarjevi in Čopovi ulici ter na Levstikovem trgu.

Vsi, ki so imeli možnost, so mesto zapustili, ostali so upali na pomoč oblasti iz Dunaja. Nekaj pomoči je sicer le prišlo iz severa, a je bil ta znesek le kaplja v morje, za ostala sredstva pa so morali ljubljanski mestni veljaki pri dunajskih bankah vzeti posojila za začetek obnove. Na pomoč so hitro priskočili Hrvati, Nemci, Čehi, Poljaki in Rusi, skupaj pa so stopili tudi Slovenci in že takrat pokazali čut za dobrodelnost. Odzvali so se mnogi umetniki in organiziranih je bilo mnogo dobrodelnih koncertov, dobra plat potresa pa je bilo tudi dejstvo, da je usoda v mestu združila slovenski in nemški del prebivalstva, ki ga je politika tako vztrajno delila.

Novo rojstvo

S popotresno obnovo je Ljubljana zaživela novo življenje. Pred letom 1895 je gostila okrog 32.000 prebivalcev, ki so živeli v približno 1373 zgradbah, potres jih je poškodoval okrog 145. Po potresu so bile številne mestne zgradbe podprte s tramovi, da se ne bi podrle. Za obnovo poškodovanih zgradb so lastniki dobili sredstva iz državne blagajne, zato so nekateri prebivalci hiše, ki jih potres ni huje poškodoval, kljub temu navidezno podprli s tramovi, samo da bi prišli do denarja.

Arhitekturno prenovo je zasnoval Maks Fabiani v času secesije, novi razcvet pa je prestolnica dejansko doživela pod županom Ivanom Hribarjem, ki je bil na čelu funkcije med leti 1896 do 1910. Značilnost prenovljene Ljubljane so širše zasnovane ulice, saj se je po potresu izkazalo, da so bile nekatere  preozke, zato do posameznih zgradb ni mogla priti pomoč. Potres je prinesel tudi smernice o potresno varno gradnji, Ljubljana pa je dobila prvo potresno opazovalnico v Avstro-Ogrski monarhiji.

Pripravila. Urška Košir

Vir: Ljubljanske metamorfoze, Darinka Kladik, S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer, Agencija republike Slovenije za okolje - ARSO

Foto: B. Cvetkovič, D. Wedam, N. Hotzl, arhiv Turizem Ljubljana