Pisalo se je leto 2000. Bil sem v prvem letniku srednje šole, smer turistični tehnik. Bili smo mladi, razgretih glav in naivni najstniki, ki smo verjeli, da bomo, takoj ko naredimo maturo, vsi turistični vodiči in na maturantske izlete v Grčijo vozili polne ladje vročih, greha vrednih maturantk. Ko smo ugotovili kakšna je realnost, je bil pristanek na trda tla kar boleč. Ko maturiraš in dobiš uradni naziv turistični tehnik, se lahko v najboljšem primeru zaposliš kot receptor v hotelu ali delaš za "šalterjem" v neki turistični agenciji. Iz kariere vodiča torej ni bilo nič. Kakorkoli, v sklopu šolanja, smo morali vsako šolsko leto oddelati en mesec obvezne delovne prakse in mene so napotili v hotel Slon. 

Mnogi se sprašujejo, od kje ima hotel sploh tako ime... Pisalo se je leto 1552. Avstrijski vojvoda Maximillian II. se je vračal iz Španije. Eno od poročnih daril, ki jih je dobil v dar, je bil tudi slon z imenom Sulejman. Ko se je Maximillian ustavil v Ljubljani, je meščane mogočna žival očarala. Razumljivo, mnogi so slona videli prvič v življenju. Živalskih vrtov takrat še ni bilo. Skratka, na nekem mestu se je slon ulegel, da se malce odpočije. Seveda, bil je utrujen od naporne poti. Točno na tistem mestu je kasneje nastalo gostišče, kasneje pa še hotel in oboje poimenovali po mogočnem slonu. Telenovela Sulejman Veličastni, takrat še ni bila aktualna, se mi zdi. Nastanek hotela, oziroma začetek gradnje, datira v leto 1856. Hotel Slon je bil zgrajen dovolj dobro, da je preživel tudi uničujoč ljubljanski potres leta 1895. V zadnjem letu in pol je bil deležen konkretne prenove. Na tem mestu, pohvala fantom. Dobro opravljeno! Hotel Slon ima danes štiri zvezdice in 170 vrhunsko opremljenih sob, razdeljenih v štiri kategorije, tu pa so še konferenčne dvorane, gostinska in sprostitvena ponudba. Hotel je član verige Best Western, ki je z več kot štiritisoč hoteli, največja svetovna hotelska veriga.

Pa pustimo zdaj daljno preteklost... Skratka, nekega jutra se res pojavim tam. Bil je ponedeljek, nekaj pred šesto zjutraj. Starejši gospod mi stisne roko. Moj novi mentor. Premeril me je od glave do pet in v trenutku je bilo vse narobe. Nisem imel dovolj zategnjene kravate, nisem imel dovolj čistih čevljev, nisem bil čisto sveže obrit. V tistem trenutku mi je postal antipatičen. Začetek je bil porazen, a je bil zato konec toliko boljši. Mentor je bil strog, nepopustljiv, dosleden in profesionalen. Pravi mojster stare šole. Šele mnogo pozneje sem dojel, da je bil to najboljši mentor, kar sem jih imel. Učil me je pravilne komunikacije z gosti. Prijaznosti. Uglajenosti. Učinkovitosti. Čisto nehote in nevede, me je naučil tudi, kako nevsiljivo šarmirat stranke in diskretno flirtat s Švedinjami. Ravno v tistem času smo namreč imeli v hotelu precej Švedinj in Norvežank. Povem vam, dragi moji, to je bil pogled za bogove. Težko je ohranit koncentracijo in zbranost mlademu fantu, v takih situacijah. Enkrat sem dve dolgonogi in lepo obdarjeni švedski dami, ki sta sedeli v predverju, nasproti recepcije očitno tako buljil, da so mi skoraj oči ven padle. Mentor je prišel do mene in mi rekel: "Rabiš slinček, Dušan? Boš slinček?" Lekcija je bila v trenutku osvojena." Žensko glej v oči, ne glede na to kako globok je njen dekolte." je še dodal. Vaje za koncentracijo pač.

Nikoli pa ne bom pozabil dneva, ko mi je uspelo zamešati vse kovčke v garderobi. Tik ob recepciji smo imeli mini garderobo za kovčke in plašče. Gostje - poslovneži so tja odlagali svoje stvari. Bila je to neke vrste prehodna, dnevna garderoba. Gost je recimo meni izročil kovček, na katerega sem jaz obesil krogec s številko, kvadratek s številko pa izročil gostu. Nobene težave ne bi bilo, če bi se številke na kovčkih ujemale s številkami, ki so jih gostje dobili v roke. Pa se niso. In med Samsonite kovčki, ki so si vsi večinoma podobni, tako po barvi kot obliki, zdaj najdi pravega. To so bile prave komedije, čeprav sem se takrat potil kot, da bi bilo zunaj 40 stopinj.

Posebna, ravno tako omembe vredna zgodba, je bilo tudi pošiljanje faksov. Načeloma je bila zadeva precej enostavna. Na recepcijo je prispel faks, v smislu 'Iz pivovarne Laško, prosijo za potrditev rezervacije določene sobe, za določen dan'. Jaz sem ta faks odnesel v pisarno, kjer so rezervacijo potrdili. Ali pač zavrnili. Odvisno od zasedenosti kapacitet in ta faks poslal nazaj. Edino, ampak res edino, kar sem naredil narobe, je bilo, da sem list papirja obrnil narobe. Kar pomeni, da je v Laško prispel faks, na katerem ni pisalo nič. Pa sem spet švical in poslušal pridige...

Po dveh tednih prakse pa sem prvič videl njo. Privlačna, simpatična in res lepo je dišala. Tistega omamnega vonja se spomnim vsakič, ko grem mimo hotela. Nikoli ga ne bom pozabil. Delala je v komerciali in močno zardela vsakič, ko je zagledala enega od naših receptorjev. Priznam, bil je postaven, čeden tip. Pravi sveder. Ampak takrat mi je šel strašno na živce. Predstavljal je hudo nevarno konkurenco. Kasneje sem izvedel, da je imel tudi on rad Švedinje. Ponavadi je šel v neko hotelsko sobo preverit, če je mini bar poln, ravno takrat, ko... ja, saj se razumemo. Skratka, z njo nisem imel nič. Sem pa nekaj noči slabo spal, ker sem mislil nanjo. Kaj bi bilo, če bi bilo... Ja, seveda, sanja svinja o koruzi...

Kljub vsem peripetijam, sem tisto leto delovno prakso zaključil z oceno zelo uspešno. Najbolj od vsega pa se mi je vtisnil v spomin trenutek, ko sem se poslavljal in mi je mentor stisnil roko ter rekel: "Nekega dne boš fajn receptor, veš. Znaš z ljudmi. Samo nauči se brzdat svojo jezo, ne bodi paničen, ko narediš nekaj narobe in ženske glej v oči, ne glede na to...", "kako globok je dekolte", dokončam stavek. Nasmehnil sem se in s potrdilom o uspešno opravljeni praksi zavil v prvi lokal ter naročil mrzlo pivo. Zrahljal sem si kravato, ugotovil, da me koža na vratu peče, če sem sveže obrit in natakarico, ki je prinesla enega mrzlega, poskušal gledat globoko v oči. Ni mi uspelo... :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: hotel Slon, Dreamstime