Dušanov dnevnik, 5. del - Dan mučenikov
Včeraj, ko je nastajala tale kolumna, se je pisal 10. marec ali dan, ko imamo moški svoj praznik. Zadeva izhaja iz četrtega stoletja našega štetja, ko je cesar Licinij po sporu s Konstantinom Velikim presodil, da kristjani v njegovem cesarstvu pomenijo grožnjo. Načrt je bil enostaven. Vse kristjane spreobrnit ali jih preprosto odstranit. Kaznovat s smrtjo torej. Nakar ga je presenetil organiziran in enoten upor njegovih lastnih vojakov. Štirideset članov njegove elitne legije je kategorično zavrnilo vse zahteve. Odločili so se, da raje umrejo. Sredi zime, so jih vrgli v zamrznjen ribnik. Bila je to počasna in boleča smrt. Ampak, če si karakter, si pač karakter. Raje so umrli, kot pohodili svoja načela in prepričanja. Takšni so bili moški nekoč. In v spomin na ta dogodek, praznujemo dan mučenikov, ko moški za darilo dobijo suhe slive, trnje in klobaso. Kakšni pa smo moški danes, v letu 2016?
Ženske so si v svojih debatnih krožkih enotne, da se po ljubljanskih ulicah sprehaja kar nekaj dobro ohranjenih primerkov, vrednih greha. Obstajajo fantje, ki svoj privlačen videz v ljubljanskih klubih prodajajo kot branjevke na tržnici zelenjavo. To so profesionalni ženskarji, ki naivno verjamejo, da bodo vse blondinke, črnolaske, rjavolaske ali rdečelaske, ki bodo "padle za domovino", obliž na njihove rane. No, le kdo bi vedel, kaj tako zelo groznega se je zgodilo tem fantom, da potrebujejo nenehno samopotrditev v obliki novih in novih žensk. Seveda ne trdim, da je filozofija vseh ista, a očitno je, da gre za iskanje nečesa in gre za ljudi, ki jim nekaj manjka. Morda jih mama ni imela dovolj rada. Morda jim je bivša ukradla dušo. Si zaslužijo status mučenika? Vsekakor. Njihovo bolečino boste redko zaznali. Več kot uspešno jo bodo prikrili s strašno samozavestnim, mačističnim pristopom in tistim osvajalskim pogledom v stilu 'Vse imam pod kontrolo, hud sem!' Nihče ne bo niti za hip pomislil, da se za to masko mestnega šminkerja in playboya, morda skriva le rahlo osamljen in prestrašen fantek, ki se dokazuje. Sebi. Vrstnikom. Mogoče tudi lastnemu očetu, ki mu je nekoč dejal: Dobro sine, vsaj lep si, če že pameten ne.
Potem pa je tu še neka druga kategorija moških. To so karieristi. Ljudje, ki praktično vse v svojem življenju podredijo poslovnemu uspehu. Radi imajo vonj evrskih bankovcev. Radi imajo moč, vpliv in prepoznavnost. Ne nujno v tem vrstnem redu. Tudi tak tip moškega se morda dokazuje. Bivši ženi, ki ji plačuje preživnino za otroka. Profesorju, ki mu je celo srednješolsko obdobje vbijal v glavo, da iz njega nikoli ne bo nič. Seveda bi bilo spet nepošteno vse moške, ki so uspeli v svojem poslu, metat v isti koš. A vsak od njih ima svojo zgodbo. Svoje razloge, ki ga motivirajo, da dela 10, 12 ali celo 14 ur na dan.
Naši starši, očetje recimo, so živeli v obdobju, ko se je dalo relativno enostavno priti do stanovanjskega kredita. Oni so pri svojih 30ih letih gradili hiše, medtem, ko mi v fitnesih gradimo svoja telesa, za računalniki pa Facebook profile. Ustvarjanje vtisa na okolico je postala zelo pomembna kategorija. Dajmo se delat, da smo strašno kul tudi, če nismo. Oziroma še posebej takrat, ko nismo. Sodobni časi so nas pravzaprav prisilili, da zelo dobro razvijemo svoje igralske sposobnosti. Moški
mora biti neustrašen, močan. Nezlomljiv. Imeti mora dobro samokontrolo. Zaželeno je, da je finančno samostojen, razgledan, duhovit, privlačen. Pomaga, če ima smisel za oblačenje in smisel za humor. Nič ni narobe, če je poleg tega tudi razumevajoč, nežen, dober poslušalec in sogovornik, če ima rad otroke in živali ...itd...itd...itd...
Zdaj razumete, zakaj na Japonskem, pa tudi v nekaterih evropskih državah, strmo narašča proizvodnja robotov. Moški smo očitno prišli do točke, ko zelo težko izpolnjujemo vse, kar se od nas v sodobnih časih pričakuje. To človeka zagotovo zafrustrira. Zato je prav, da dan mučenikov obstaja. Novi generaciji moških robotov pa... upam, da bo vam uspelo vse tisto, kar nam ni. Srečno mučeniki!
Napisal: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir
Foto: Dreamstime