Bližata se dva praznika, dan žena in materinski dan, oba namenjena nežnejšemu spolu. Včasih sem v domačem kraju redno vodil prireditve in ena takšnih je bila tudi 'Valček za mamo' - tradicionalna marčevska prireditev, okrašena s kupom rož, piškotov, tematskih pesmi ter sladkih in lepih besed o tem, da je mama ena sama, da jo je treba spoštovati in imeti rad. Vse lepo in prav, a moja zgodba je vseeno malce drugačna...

Kakorkoli bo to zvenelo kruto ali nenavadno, svoje matere dejansko nisem spoznal nikoli. Starša sta se ločila, ko sem bil star sedem mesecev in po ločitvi od očeta je menda izgubljena tavala po državah bivše Jugoslavije. Selila se je od Hrvaške do Bosne, na koncu pa se le ustalila v Srbiji, od koder tudi izhajajo njene korenine. Njena zgodba je bila žalostna in tragična. Celo življenje se je borila z osebnostnimi in vedenjskimi motnjami, podkrepljenimi z občutkom nesprejetosti in ogroženosti v nekem drugem okolju, ki je imelo drugo kulturo, jezik, navade in sistem vrednot. Kljub temu, da je menda že pol leta po prihodu v Slovenijo, slovenščino obvladala skoraj tekoče in dobila v tistih časih bivše Jugoslavije relativno dobro plačano službo medicinske sestre v Kliničnem centru v Ljubljani, se je zdelo, da preprosto nima obstanka. Da se tukaj nikakor ne more najti, še manj ustaliti. Na nek način jo poskušam razumeti. Njene želje in njene sanje so bile drugačne. Po očetovem pripovedovanju, je vse življenje sanjala o tem, da bo študirala književnost. In pisala. Žal so ji zdravstvene težave in splet okoliščin onemogočili, da bi razvijala talente, v katerih je bila res dobra.

Dostikrat me kdo vpraša, kaj čutim do svoje mame. Sem jo pogrešal? Seveda sem jo. Sem jezen, ker je enostavno kar odšla in me pustila kot štruco kruha? Razočaran? Zagrenjen? Odkrito rečeno, v nekem življenjskem obdobju sem bil. Občutil sem vse troje. Najprej žalost, nato jezo in na koncu bes. Bes seveda ni nič drugega kot potlačena žalost. A, ker ne poznam obeh plati zgodbe in ne vem, kaj se je takrat pravzaprav dogajalo, v bistvu nimam pravice, da bi jo sodil. Čeprav sem bil na račun izgube mame prikrajšan za marsikaj. Za nežnost, razumevanje, topel objem, zaščitniško držo. To, kar mame pač znajo in v čemer so najboljše. Res je tudi to, da sem kot otrok živel v, očitno popolnoma zmotnem prepričanju, da sem nezaželen in nenačrtovan. Da bi starša morda ostala skupaj, če le mene ne bi bilo. Ostanejo travme. Rane. Brazgotine. Ostane nezaupanje do žensk in miselnost v stilu - če me je zapustila lastna mati, bo to storila vsaka ženska. In potem sem bil pač jaz tisti, ki je dostikrat končal zvezo. Saj veste, bolje zapustiti, kot biti zapuščen.

Potrebna so bila leta psihoterapije in intenzivnega dela na sebi. To je bilo najtežje. Veliko lažje se je ukvarjat z vsemi drugimi, kot razkopavat po svoji lastni psihi in boleči preteklosti. Šele potem sem nekatere stvari dojel in razumel na pravi način. No, vsaj upam, da sem jih. Jeza je do neke mere izzvenela. Bistveno pa je, da sedaj vidim mamo, ki objema otroka in ni več tistega neznosnega špikanja v prsih...

Mami nikoli nisem rekel, da jo imam rad, niti v tistih redkih telefonskih pogovorih ne. Zdaj, ko je ni več pa si vseeno želim izpolnit vsaj eno željo tudi za njo. Želim si pisati in to dobro. Morda nekoč celo doštudirati književnost. Želim si biti dober partner, dober starš. Vse tisto, kar njej ni uspelo, čeprav iskreno verjamem, da si je to želela. Le zmogla ali znala ni.

Počivaj v miru, mami.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Dreamstime