Konec leta se nezadržno bliža. To je tisti čas, ko je na sporedu poleg 'kuhančka' v centru Ljubljane, obdarovanj, prireditev vseh vrst, službenih zabav ter praznikov še nekaj. Nekaj, kar mnogi ljudje v tem času počnejo tradicionalno - novoletne zaobljube in neke vrste inventura iztekajočega se leta.

Kar se novoletnih zaobljub tiče, imam z njimi večen problem. Vsakič znova si postavim nekaj ciljev, ki bi jih rad dosegel v prihajajočem letu, ker se to spodobi in običajno mi vsako leto veličastno spodleti. Saj veste, to so stvari v stilu: "Z novim letom začnem bolj zdravo jesti. Več telovaditi oziroma se več gibati. Zaključiti nedokončan študij, poiskat novo, boljšo službo, nehati kaditi, izboljšat odnos s starši"... in tako naprej in nazaj. Vsak od nas ima svoje življenske cilje, želje, pričakovanja. Nakar sčasoma dojameš, da spremembe v življenju niso vezane na uro, dan ali čas, pač pa morajo neke stvari preprosto dozoreti. Zakaj bi moral človek nehati kaditi ravno 1. januarja? Zakaj ne bi tega storil 9. marca ali 16. avgusta? Ko začutiš, da je pravi čas za neko stvar, bo sprememba zagotovo uspešna, vse ostalo pa je le mučenje samega sebe in metanje peska v oči.

Kar pa se inventure leta 2016 tiče... Če bi rekel, da sem s svojim življenjem in napredkom v letu 2016 nezadovoljen, bi bilo to sicer popolnoma v mojem stilu. Strašno samokritičen sem in nikoli zadovoljen s sabo. Namesto, da bi samega sebe pohvalil za pet stvari, ki sem jih letos naredil res dobro, bom raje poiskal pet takih, ki jih nisem naredil pa bi jih moral. Ali pa pet takih, ki bi jih lahko naredil bolje. Ja, nežen do samega sebe res ne znam biti pretirano. Ampak, generalno gledano sem z letošnjim letom zadovoljen. Uspelo mi je spoznati kar nekaj krasnih ljudi, vzpostaviti nekaj novih čudovitih prijateljskih odnosov. Spoznal sem simpatično in, kot vsak dan znova ugotavljam, v vseh pogledih krasno punco. Preživel leto dni na svojem in navsezadnje, hej, celo leto se že beremo. Na tem blogu. Ko mi je Urška januarja letos, predlagala sodelovanje, sem bil rahlo skeptičen. Jaz sem načeloma človek, ki piše po navdihu. In moji najboljši zapisi nastanejo spontano. V afektu čustev in dogajanja. Pisat kolumne vsak teden, jih oddat v uredništvo na točno določen dan v tednu in vsak teden znova pisat o neki novi temi, na zabaven, zanimiv, tekoč, všečen način pa je nekaj, kar nosi malce drugačno obliko odgovornosti, kot zapisi na mojem facebook profilu in zahteva malce drugačno samodisciplino. Se pa včasih - pa upam, da tole ne bo samovšečno zvenelo - čudim samemu sebi. Vsak teden znova se sprašujem o čem pisat. Včasih je idej in zamisli toliko, da ne veš katero bi izbral in iz nje sestavil zgodbo, včasih pa se zdi, da je glava čisto prazna. Nakar vseeno najdeš navdih. Potegneš ga iz žile na peti leve noge, če ne drugače.

Skratka, ker se mi zdi, da tega letos še nisem storil se mi zdi prav, da to storim zdaj. Se zahvalim vsem, ki berete in spremljate moje zapise že leto dni. Nek slovenski radijski spiker, prekaljen maček v tem poslu je nekoč izjavil : "Spiker brez poslušalcev ni vreden nič. Čisto nič." Strinjam se. In tudi pisec brez bralcev, je vreden bolj malo. Tako, da... hvala vam!

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com