Vstopili smo v najbolj divji, zabaven in zapravljiv mesec v letu. Veseli in praznični december - mesec, ko trpijo jetra, zaradi konkretnih količin popitega alkohola in obilice sladke hrane, ko trpi denarnica, zaradi nakupov vseh vrst. December je za nekatere magičen, čaroben, poln radosti, za druge pa je ravno to mesec, ko se njihov občutek osamljenosti, odrinjenosti na rob družbe, depresije še poveča.

Jaz sem imel z veselim decembrom v preteklih letih kar precej težav. Če sem čisto iskren, vsako leto znova sem si zaželel, da ta norišnica čimprej mine. Da se čimprej začne januar in se stvari normalizirajo. Saj ne rečem, Ljubljana se mi je vsako leto glede praznične okrasitve zdela čarobno lepa, ampak meni je vsa ta fama okrog božično - novoletnih praznikov šla strašno na živce. Na živce so mi šli jelenčki, zvončki in Božički. Na živce mi je šla agresivna strategija trgovcev, ki hočejo s pomočjo izložb odetih v lučke, prodati čimveč relativno nepotrebnega kiča, ki že v prvih dneh januarja najde svoje mesto v škatlah nekje na podstrešju. Na živce mi je šel glasbeni izbor večine naših komercialnih radijskih postaj, ki so s predvajanjem božičnih komadov začele že zadnji teden v novembru in nato to isto playlisto do omnemoglosti ponavljale vse tja do konca leta. Na živce so mi šli božični filmi, ker so se mi zdeli patetični in osladni. Človek še sladkorno bolezen dobi ob njih. Zdelo se mi je, da je tudi nabor le teh, ki jih gledamo, vsako leto isti. Vsaj na naši največji komerialni televiziji, bo tudi letos mali, nagajivi Kevin spet Sam doma. Ubogi revež. Neznansko so me nervirali ljudje, ki jim vrhunec predprazničnega druženja predstavlja pitje kuhanega vina na eni od stojnic v centru mesta. Če je namreč tole kuhano vino, ki ga ponujajo na stojnicah, vsaj malo kvalitetno, sem jaz lahko papež.

Nakar sem dojel, da težava ni ne v trgovcih, ne v ljudeh, ki pridejo v center Ljubljane na kuhančka in pogledat lučke, ne v božičnih komadih na radiu, ali božičnih filmih na TV, pač pa v meni. Da sem jaz tisti, ki se na celotno decembrsko dogajanje odziva pretirano negativno. In sčasoma sem spoznal, da je verjetno tudi odnos do tovrstnih praznikov nekaj, kar prineseš s sabo iz svoje primarne družine. Če si bil doma deležen zadostne količine nežnosti, pozornosti, razumevanja, zdravih odnosov in dobre komunikacije, so bili tudi božično - novoletni prazniki nekaj, kar si, vsaj kot otrok, pričakoval z veseljem, navdušenjem, nestrpnim pričakovanjem. Če pa tega doma ni bilo in te na praznike veže cel kup slabih spominov, pa je treba kar konkretno delat na sebi, da te stvari presekaš. In vso negativo stlačiš nazaj tja, kamor spada, naravnost v Pandorino skrinjico.

Pred časom, cca. dober mesec nazaj, sem spoznal neko simpatično, privlačno, temnolaso gospodično. S štajerskega  konca sicer. Kolegi na facebookuso celotno dogajanje komentirali med drugim tudi z besedami: "Konec je navijanja za Olimpijo, stari. Zdaj si boš moral najprej kupit dres mariborskega nogometnega kluba, nato pa se bomo pogovarjali o nadaljni transformaciji v Štajerca." Glasno sem se zasmejal ob branju tega in si mislil svoje. Ampak ne glede na vse... Prvič po dolgem času, za mano je namreč kar nekaj neposrečenih partnerskih zvez, za kar sem, roko na srce, v veliki meri kriv tudi sam, imam občutek, da se ta najina zgodba razvija v pravo smer. Komunikacija je odlična, odnos je pravi, vibracije so dobre... O podrobnostih pa ne bi, saj vas verjetno ne zanimajo. Se mi pa zdi, da bo letošnji december lep tudi zame, zelo lep.

Užijte praznično čarobnost v najlepšem mestu na svetu***

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Shutterstock