So ljudje, ki so svojo stanovanjsko oziroma bivanjsko situacijo rešili tako, da živijo bodisi v lastniškem stanovanju, lastni hiši, hiši svojih staršev, ali koga drugega. In smo taki, ki živimo v najemniških stanovanjih. Na tem mestu bi se seveda dalo debatirat o tem, ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi ta denar, ki ga damo vsak mesec za plačilo najemnine in stroškov, dali za obrok kredita, kar bi pomenilo, da bi to stanovanje v katerem živimo, nekoč postalo naše. A, če imaš to smolo, da ti zaradi prenizkih osebnih dohodkov banka ne da kredita, kljub temu, da drugi pogoj, ki je pogodba za nedoločen čas, izpolnjuješ, potem ta opcija ne pride v poštev.

A to pravzaprav ni poanta tega zapisa. Pisat imam namen o nečem drugem. Vsak, ki živi v najemniškem stanovanju, se bo verjetno strinjal s trditvijo, da je imeti dobre odnose z najemodajalcem oziroma lastnikom stanovanja, zlata vredno. Ko je julija lani dokončno dozorela in padla odločitev, da se preselim v Ljubljano, je sledila serija telefonskih klicev in ogledov potencialno zanimivih stanovanj. Že v samem začetku sem bil pozoren na štiri vsaj zame bistvene stvari. Cena, lokacija, občutek, ko stopim v stanovanje (dovolj svetlobe, raporeditev, izkoriščenost prostora) in pa dejstvo, koliko mi je potencialni najemodajalec simpatičen. Že takoj sem črtal vse tiste, ki so v svojem oglasu dali jasno do znanja, da iščejo le študente/študentke. Črtal sem tudi tiste, ki so naštevali česa vsega v stanovanju ne smeš počet ali imet. Saj veste: Prepovedano kajenje, prepovedani obiski, prepovedani hišni ljubljenčki, prepovedano dihanje...

In ja, moram priznat, da sem imel srečo. V tem slabem letu in pol, kolikor živim tu, v stanovanjski hiši, v kateri je šest stanovanj, sem uspel vzpostavit dober odnos tako s sosedi (dobro, pustimo gospo Rozi, ona je zgodba zase), kot z lastnikom. Srečujeva se vsakega petnajstega v mesecu. To je plačilni dan. Zadevo bi lahko vsak mesec uredila čisto poslovno. Jaz bi njemu odštel evrčke, segla bi si v roko in rekla: ''Ponoviva vajo naslednji mesec.'' Ampak ne! Midva greva vsak mesec na kavo. No, ja... običajno začneva s kavo, nakar presedlava na kaj močnejšega in bolj konkretnega. Dvakrat sva se ga kar napila, da je bilo veselje. In te najine debate so zame vsakič znova odličen vir novih podatkov, znanja, življenskih izkušenj. Njegove besede vsrkavam kot goba. Saj veste, dobri sogovorniki, ki znajo poleg tega še poslušat in dejansko slišat človeka, so res redki. Če imaš pa poleg tega opravka še s človekom, ki je zelo luciden, inteligenten, razgledan, z zelo širokim spektrom znanja in izkušenj z različnih področij pa je to skoraj bolje kot zadetek na lotu.

Ravno prejšnji mesec sva imela eno takih zabavnih debat. V nekem trenutku, ko sva čvekala o ženskah, o odnosih, o ameriških predsedniških volitvah (mimogrede, da bo zmagal Donald Trump je on pravilno in suvereno napovedal že mesec nazaj), me je presenetil z vprašanjem.

 "Dule, povej ti meni, kako ti mene dojemaš?" Pogledam ga, srknem požirek kave, prižgem novo cigareto. "Ne razumem vprašanja". Včasih se malce butca delam, čeprav so mi v resnici neke stvari kristalno jasne. Ampak tako je bolj zabavno. Nakar ponovi vprašanje. "V kakšnem odnosu sva midva? Strogo poslovnem, torej -  najemodajalec - najemnik, ali postajava kolega počasi? Znanca? Za trenutek pomislim. "Jaz tebe dojemam kot očetovsko figuro. Od tebe se učim neke stvari, ki bi se jih moral od lastnega očeta pa se jih nisem. Samozavesti, odločnosti, kmečke pameti, podjetniškega duha. Take stvari." Po njegovem nasmešku mi je bilo jasno, da se mu je strašno fino zdelo. Kompliment - iskren, da se razumemo - je padel na plodna tla. Sva se pa nasmejala do solz, ko je bolj sam zase zamrmral : "Očetovska figura. Saj se mi fajn zdi, ampak, ali sem res že toliko star?"

Marko, ostani zdrav. In takšen kot si.

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com