Letošnje Valentinovo bom preživel z mešanimi občutki. Mimogrede, Slovenci imamo svoj praznik zaljubljencev, ki se imenuje Gregorjevo, a smo nanj že očitno pozabili. To je 12. marec, dan, ko se ptički ženijo...

No, jaz sem trenutno samski in iskreno povedano, rahlo utrujen od vsega dogajanja, povezanega s čustvi. Veliko žensk sem spoznal v zadnjem letu dni, a če pustimo vse podrobnosti ob strani, bi lahko vse skupaj povzel z besedami - dogajalo se je veliko, zgodilo bolj malo. Popolnoma ničesar ne obžalujem, saj vsaka oseba pride v naše življenje z namenom. V to sem prepričan. Pa vendar... Ravno ta, zadnja izkušnja, me je ponovno hudo zabolela.

Morala bi biti le ena kava. Tak je bil prvotni načrt. A čustva je zelo težko nadzorovati. Ko začnejo metuljčki v trebuhu plesat rokenrol, je že prepozno. Takrat na vso stvar ne moreš več gledati zgolj razumsko, kaj šele hladnokrvno.

Dobila sva se v Ljubljani, na Petkovškovem nabrežju. Kot rečeno, samo na eni kavi. In ta je trajala 7 ur. Potem se je seveda zgodila še ena. In še ena... Všeč mi je bil način, kako se nasmehne. Všeč mi je bilo, kako sprosti napeta ramena. Inteligentna, privlačna, komunikativna in simpatična ženska. Polni paket.

Da se razumemo, že v začetku mi je dala jasno vedet, da nisem njen tip. Zelo pošteno z njene strani, to je treba priznat na glas. A skupaj sva se imela lepo in seveda sem upal, ali pač le naivno verjel, da iskrica vseeno lahko preskoči. Da moram biti morda le dovolj potrpežljiv in vztrajen.

No, zmotil sem se. Šla je na dopust in, ko je prišla nazaj, sva se ponovno dobila na kavi… Čutil sem, da se je nekaj zgodilo. Rak sem po horoskopu in raki imamo, poleg klešč, tudi dobro razvite senzorje. "Nisem več samska", mi je povedala.

Tisti večer sem globoko dihal. Res globoko. Ne le čez nos, tudi skozi usta. In še skozi ušesa. Ampak moja reakcija je bila umirjena. Zrela. Sem bil kar malce ponosen nase, ker sem vso stvar prenesel tako junaško. Vsaj mislil sem tako.

Nisem pa računal s tem, da se bo bolečina od nekje vseeno priplazila. Čisto tiho je prišla naslednji dan. In dan po tistem. Bolečina, ki bi jo morda najlažje primerjal s prebolevanjem najhujšega mačka. Ko boli celo telo, psiha pa je zlomljena na koščke.

Njen novi partner je torej visok. In temen. In... Ja, je vse tisto, kar jaz nisem. Vse jasno, konec zgodbe. Ni kaj dosti za filozofirat. Jima od srca privoščim in želim vse najlepše. Sem pa z njo začasno prekinil stike. Da vsaj malce pridem k sebi. Od sedaj bova samo še prijatelja.

Na tej točki pa se mi poraja vprašanje - sta moški in ženska na dolgi rok res lahko le prijatelja? Saj navsezadnje, ali ni tudi prijateljski odnos neka, čeprav manj intenzivna, oblika ljubezni? Naklonjenosti? In razumevanja? Zakaj bi bilo Valentinovo zgolj praznik zaljubljencev? Zakaj ga ne slavimo tudi s prijatelji, s katerimi smo si ravno tako blizu?

Verjamem, da je v vsakem odnosu, naj bo prijateljski ali partnerski, daleč najbolj pomembna iskrenost. In igra z odprtimi kartami. Ta prinese zaupanje. Izpadi ljubosumja ali posesivnosti zadušijo ljubezen in kmalu tudi zvezo. Kakšna bolj glasno izrečena beseda sem in tja sploh ni problematična. Je znak, da odnos živi. Bolj zaskrbljujoče postane vse skupaj, ko si dva nimata več kaj povedati. Ko ostanejo le še tišina in strupeni, prezirljivi pogledi.

Vsi zaljubljeni – držim pesti, da bi trajalo, čim dlje! Je vedno lepo videt vse tiste sveže parčke na avtobusu ali na ulici, ki se poljubljajo tako strastno, da skoraj pozabijo dihat.

Vsi, ki ste se znašli v partnerski krizi - ne dajte se! Če mislite, da je smiselno vztrajat, vztrajajte. Sicer odidite.

Vsi, samski - saj veste, da ne boste dolgo samski... No, razen, če ste se vi tako odločili?

V življenju velja, da je vsem stvarem, za katere želimo, da živijo in se razvijajo, potrebno posvečati določeno pozornost. Če rože ne zalivaš redno, ovene. Z odnosom je enako. Le ena bonboniera za Valentinovo, zveze ne bo rešila. Zato pogosto zalivajte vaše rožice! Bolje imeti zlomljeno posteljo kot srce.

Dušan Jambrošič je ljubiteljski pisatelj izvrstnih kolumn, ki od februarja dalje redno sodeluje pri ustvarjanju vsebin na blogu Doma v Ljubljani. Njegove iskrene in navdihujoče zapise lahko spremljamo vsak prvi ter zadnji teden v mesecu. Tokrat je nekaj misli v svoj spletni dnevnik Doma v Ljubljani zapisal tudi ob prazniku ljubezni.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Shutterstock