Dušanov dnevnik, 20. del - prvih 25 let Slovenije
Slovenija je konec junija praznovala 25. obletnico samostojnosti. Četrt stoletja naše male, a lepe podalpske deželice, ki me po svoji obliki pogosto spominja na kokoško. Rahlo zmešano kokoško. Glava te kokoške je v Prekmurju, trup v Ljubljani, zadnjica pa na Primorskem. In ravno tisti večer, ko se je na Trgu republike odvijala prireditev v čast obletnici osamosvojitve, sem sedel nedaleč stran. Na glavni recepciji Cankarjevega doma. V nočni izmeni. Nakar v nekem trenutku strahovito poči. Pa še enkrat. In še enkrat. S sodelavcem se spogledava in greva ven pogledat, kaj se dogaja. Pa menda ne kakšna nova vojna? A z olajšanjem ugotoviva, da je to le del programa. Topovske salve v režiji slovenske vojske. Tudi ognjemet z ljubljanskega gradu je bil lep, čeprav precej kratek.
Kaj povedati ob 25 letnici države, iz katere se mnogi mladi, izobraženi in sposobni ljudje žal na veliko izseljujejo? Marsikaj ne funkcionira tako kot bi moralo, a v tem zapisu se bom vseeno poskušal usmerit na tiste lepe, pozitivne stvari. Morda jih je več, kot jih sploh želimo ali zmoremo videti. Če vas kaj tolaži, tudi sam pri svojih 25ih niti slučajno nisem bil pretirano resen, odgovoren in zrel. Verjetno je pri državi podobno. Mora miniti malce dlje časa, da zapoznela puberteta popusti in se stvari postavijo na pravo mesto.
Skratka... za nami je 25 let izjemnih uspehov naših športnikov. Pa naj bodo to ekipni, ali individualni športi. Od smučarjev, biatloncev in skakalcev, do plavalcev, kanuistov, veslačev in atletov. Bilo je obdobje, ko so bili košarkarji Olimpije strah in trepet v Evroligi, rokometaši Celja pa so leta 2004 sedli na evropski rokometni prestol. Poleg tega je, kljub ne ravno najbolj prijaznemu podjetniškemu okolju, svojo zgodbo o uspehu spisalo veliko slovenskih podjetnikov. Naše gazele. Ljudje, ki so imeli vizijo, ki se niso ustrašili konkurence in so bili pripravljeni delati bolje in več kot ostali na trgu. Gremo dalje, pri naštevanju dosežkov ljudi iz deželice nasončni strani Alp? Pa dajmo. Imamo odlične pevske zbore in nekaj svetovno uveljavljenih dirigentov ter opernih pevcev. Imamo režiserja, ki na Poljskem podira rekorde gledanosti in cel kup odličnih pisateljev, katerih knjige so prevedene v več različnih jezikov in prodane v, za slovenske razmere, zavidanja vredni nakladi.
Kljub vsem, ne ravno lepim tajkunskim zgodbam, ki smo jih opazovali zadnjih 25 let, kljub nekim nepotrebnim delitvam na vaše in naše, na leve in desne, od česar narod ni imel popolnoma nobene koristi, sploh pa ne mi mladi, ki nas pravzaprav ne zanimajo neki stari, že na pol razpadli okostnjaki, ki padajo iz omar, pač pa naša prihodnost, vseeno, čeprav morda rahlo naivno, verjamem, da znamo. Da zmoremo. Da imamo kot narod in družba cel kup potencialov, znanja ter sposobnosti, ki zaradi spleta okoliščin še niso prišle na dan v vsej svoji veličini.
In za konec še malce primerjave s severnjaki, ker Slovenci to pač radi počnemo. No, nismo edini. To je značilno za vse, relativno majhne narode. V trenutku, ko pišem te vrstice je jasno, da je islandska pravljica na letošnjem evropskem prvenstvu v nogometu končana. A ostal bo spomin, spomin na njihov ponos, držo, trmo in borbenost, neustrašnost. Miselnost, ki je impresivna. In... kakorkoli bo to nenavadno zvenelo, čeprav so Islandci potomci Keltov in Vikingov, mi Slovenci pa le mehkih slovanskih duš, imamo zagotovo tudi mi v sebi nekaj tega viking elementa. Le prebudit moramo naše še speče potenciale.
Slovenija, vse najboljše za tvojih prvih 25!
Napisal: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič
Slike: Dreamstime.com, Shutterstock