Po delu se odpravim na pozno popoldanski sprehod po centru mesta. Vse vrvi od življenja, cel kup turistov, zaljubljenih parčkov, družin z otroci... Vrtovi lokalov ob Ljubljanici so nabito polni. V nekem trenutku zagledam moškega srednjih let, ki pred sabo potiska otroški voziček in v njem prikupnega dojenčka. To me spomni na dogodek iz najstniških let...

Takrat sem živel doma in še nisem bil "Ljubljančan". No, če bi živeli v kakšni tuji, večji državi, bi bile Domžale zagotovo že del ali pa vsaj predmestje prestolnice. Kakorkoli, bilo je sončno, vroče poletje, slovenska nogometna reprezentanca pa je prvič igrala na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ženske so tiste dni dojele, da jih pravilna definicija 'ofsajda' lahko naredi bolj privlačne in zaželjene kot oprijete hlače ali čeveljci z vrtoglavo visoko peto. Ko tako nekega dne z dvema kolegoma sedimo na vrtu enega izmed lokalov ob Ljubljanici. Na velikem zaslonu gledamo tekmo. Za mizami sedi presenetljivo veliko ženskih družb, še posebej tista za sosednjo mizo je simpatična. Štiri privlačne dame, urejene, dišeče, privlačno in samozavestne. Tudi debata za njihovo mizo je zvenela inteligentno. Slovenska verzija Seksa v mestu. In, ja priznam… nič me ne zapelje močneje in hitreje kot inteligentna ženska. Telesni atributi so pomembni, a šele v drugem planu.

V nekem trenutku pa se od nikoder pojavi moški z otroškim vozičkom. Bil je temnolas, visok, postaven. Čeden. Če sem kdaj začutil pristno slovensko nevoščljivost, tisto pravo 'fovšijo', sem jo začutil takrat. Zraven njega stoji otroški voziček in v njem brca njegov prestolonaslednik. No, lahko, da je bila punčka. V vsakem primeru je bil nadvse zanimiv prizor. Otroški voziček je bil rdeče barve, njegove boksarice, ki so izzivalno gledale iznad kavbojk pa prav tako. Kakšna barvna usklajenost! S kolegoma se spogledamo in se ozremo po vrtu. Ženske so kot začarane gledale v prizor. Otročiček je bil prečudovit, očka pa vsekakor vreden greha. Tako se dobi pozornost ženskega omizja, gospodje. Ne dejstvo, da si se celo leto potil v lokalnem fitnesu in nato poleti ponosno oblekel majico brez rokavov – pa naj se vidi razkošje. In ne to, da imaš na levi rami nov tatu. Ne. Pozornost ženskega spola največkrat pritegnejo otroci in živali. Po možnosti lepi kužki. Na to dvoje ženske padajo kot Švedinje na južnjake. Ob tej priložnosti je eden od kolegov pripomnil - sigurno doživljajo kolektivni orgazem. Hm…

Nato pa me ta isti prijatelj prosi za uslugo. Potegne me na stran in vpraša: "Ej, stari, možno je, da bo policija pri meni doma naredila racijo. Sosed me je prijavil, da doma gojim travo. Bi lahko spravil nekaj stvari pri sebi doma za kratek čas? Nekaj trenutkov ga gledam in rečem: "Ni panike, stari. Pridem danes z avtom, naložim in odpeljem. Velja? Velja. Seževa si v roke, dogovor je sklenjen. Sicer mi ni bilo jasno, kako bom te stvari skril pred očetom, a nečesa se bom že spomnil. Še isto popoldne naložim pakete v prtljažnik svojega avta. Ne sprašujem kaj je v njih. Boljše da ne vem in me niti ne zanima. Če prijatelj potrebuje uslugo, mu bom seveda pomagal. Pripeljem domov – nikogar od staršev ni doma, aaaleeelujaaa, in zložim stvari na podstrešje.

Dva tedna kasneje, me kliče ta isti prijatelj. Pravi: "Mimo je, lahko pripelješ pakete nazaj." "Ok, odvrnem in končam klic ter se s hitrimi koraki napotim na podstrešje. Z drugimi besedami, v prostor za ropotijo. Splezam po lestvi gor in skoraj me zadane kap. Aaaaaaaa! Kje so škatle? Naenkrat sem bil popolnoma preznojen. Zletim po stopnicah dol, še dobro, da se nisem razmazal po steni, pridem v dnevno sobo, kjer oče gleda televizijo. "Fotr, kam si spravil vse, kar je bilo na podstrešju?", ga vprašam. Oče me pogleda in reče: "VSe sem odpeljal na smetišče." Oooo, ne mi tega delat! Kaj naj zdaj, kaj naj zdaj? Razmišljaj Dule, razmišljal! Ampak, kaj naj razmišljam? Je kar je. Soočit se je treba s posledicami!

Vrnem klic kolegu in povem, kakšna je situacija. Na drugi strani telefonske linije nastane smrtna tišina. Vedel sem, da se ne obeta nič dobrega. "Dule, a ti sploh veš kaj je bilo v teh paketih? Pa ne me hecat."Ja, prijateljstvo se lahko konča tudi zaradi tega. Vse do danes mi ni uspelo izvedet kaj je bilo v tistih paketih. Plenice zagotovo niso bile...

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Fotografije: Dreamstime