Aleš Beljan popravlja obutev in usnjeno galanterijo ter slovi kot eden izmed najboljših na svojem področju v celi Ljubljani. Stranke se k njemu rade vračajo, saj vedno najde rešitev za katerokoli težavo. V obrtniškem poslu je že 30 let in pravi, da je največja razlika med delom nekoč in danes v tem, da so bile čevlji in torbice v preteklosti izdelani kvailtetno in zato uporabni za dalj časa, morebitna popravila pa so bila drugačne vrste kot danes. Nato je prišlo obdobje, ko so ljudje ob najmanjših poškodbah stvari metali stran in kupovali nove, danes pa se stvari ponovno pogosteje nosijo v popravilo.

Zakaj ste se pričeli ukvarjati s čevlji in galanterijo?

Kot mlad se nisem želel šolat, bolj me je zanimalo ročno delo. Pogosto sem bil pri prijatelju, ki ima enako obrt in sem se tam navdušil. Ta prijatelj pa je imel tudi prijatelja, ki je potreboval nekoga za pomoč in pri njemu sem se potem priučil. Zdaj sem v poslu že trideset let, najprej sem delal za druge, zadnjih pet let pa sem na svojem, kamor me je napeljala situacija, ki se je zgodila, je pa težko, predvsem drugače, a odločitev je bila zagotovo prava. Rad se ukvarjam s tem, saj želim rešit problem. Nobena izmed stvari ni nemogoča, vse se da popravit z nekim razumevanjem in pogovorom s stranko. Osebno mislim, da je največ vredno, če si prijazen do ljudi, to je pa to.

V kakšnih primerih se stranke najpogosteje obračajo na vas?

Ko imajo kakršnekoli težave, najpogosteje gre za težave s čevlji, včasih pa kakšna izmed strank pride tudi samo na pogovor za lepši dan. Kar se tiče obutve, sta najpogostejša razloga za obisk pri meni dva. Prvi je ta, da je danes obutev žal več ali manj sezonska in se prehitro obrablja, če je čevelj malo boljši pa je cenovno že višje rangiran in zato težje dostopen. V glavnem proizvajalci uporabljajo cenene materiale, guma spodaj je plastična in to moti, saj drsi, ropota, zato se to zelo pogosto menja. Drugi razlog pa je v tem, da ima Ljubljana zaradi same lege dosti vlage in padavin, zato se mnoge stranke odločijo za tanko gumo na podplatu v funkciji zaščite, da se čevlji ohranijo. To je nekaj klasičnih popravil, ostalo se ljudje bolj ali manj oglasijo zaradi obrabe. Ponavadi je zadaj v čevlju sintetična obroba, ki jo obložim z usnjem, vložki so pogosto sintetični in jih ravno tako obložim z usnjem, ki je boljše za nogo. Mnogi ljudje čevlje prinesejo popravljat tudi še, ko so ti že čisto na koncu, zaradi navezanosti.  Zanimivo se mi zdi, da zelo veliko mladih nosi popravljat čevlje, predvsem mlada dekleta, se pravi imajo nek odnos do stvari, pa seveda dame vse tja do osemdeset. Starejše gospe imajo na splošno težave z nogami, pogosto zaradi kosti in ostalih deformacij sklepov, problematična je višina pet. Ljudje torej ne pridejo k meni le, če je obutev strgana, ampak tudi, ko je potrebno prilagoditi višino pet ali obliko čevlja za morebitno krajšo nogo. Skratka raztegnem čevelj, ga dvignem, znižam pete... Neudoben čevelj lahko precej prilagodim, vedno pa najdem rešitev. Popravljam tudi razne denarnice, torbice, zadrge, zapiralke in če je potrebno kaj premazat, osvežit. Pri popravilih s stranko se vedno najde nek kompromis, glede na to, koliko časa se bo stvar nosila in za kakšne namene.

Name pa se obračajo tudi mladi ustvarjalci, predvsem je prisoten problem šolanja. Če ti nihče ne pokaže, se nimaš kje naučit. Do mene pogosto pridejo dekleta, ki bi rada šivala in delala z usnjem, na primer torbice. Najprej poskusijo same in vidijo, da ni enostavno, potrebno je imeti močnejšo 'mašino'. Tudi če je usnje le v koži ukrojeno, je živo in dela po svoje, saj ni blago. Skratka, mnogi mladi bi se učili pa nimajo možnosti.

Kaj pa je po vaših izkušnjah največja razlika med izdelki včasih in danes?

Predvsem v kvaliteti uporabljenih materialov. Če gledamo debelino usnja, ki se uporablja v izdelkih, se je ta stanjšala za polovico. Pri določenih salonarjih je material tako tanek, da, ko ga stanjšaš oz. preoblečeš peto, je že težava. Stranka naredi dva, tri korake, s čevljem zopet nekam zadane, novo popravilo pa predstavlja velik strošek. Skratka materiali, tudi način izdelave je drugačen, veliko je lepljenja, malo šivanja. Celo moške pete, ki bi morale biti privijačene oz. pribite, so pogosto le lepljene. Ravno tako so bili včasih podplati zašiti, danes je tako samo še pri višjih cenovnih znamkah. Težave so, ker so plastični materiali in gume med seboj različni, zato na vsako prime različno lepilo in pogosto je potrebno poskusit vsaj s tremi ali štirimi vrstami lepila, da eden prime. Upad kvalitete se je množično začel v začetku 90. letih, ko se je vse odprlo in je bilo po trgovinah kar naenkrat ogromno robe. Takrat se je kupovalo na veliko, saj je bilo poceni, na kvaliteto je pogledal redkodko. So pa danes cene pri nas še vedno previsoke glede na kvaliteto čevljev. Mene kar malo pojezi, ker neki škornji danes stanejo 60, 80 pa vse do 100 Evrov, zdržijo pa komaj eno sezono in tako ne gre. Jaz imam škornje iz leta 30, res da so ročno delo, ampak so praktično 'intaktni', čeprav so bili nošeni.

Kaj vam pomeni Ljubljana, poslovno in zasebno?

Poslovno mi Ljubljana zagotovo predstavlja prednost, ker je tu prisotna večja gostota ljudi, ki bodisi tu živijo ali pa hodijo samo na delo. Zasebno pa sem sploh navezan na Ljubljano, saj sem rojen Ljubljančan. Prihajam iz Kodeljevega, od vseh delov mesta pa mi je najbolj všeč stara Ljubljana, ker je tam vse, kar je lepo na kupu, prostor živi.

Kakšni so vaši načrti in želje za naprej?

Obstat na trgu, delat in bit zdrav. Če si zdrav, lahko delaš.

Pripravila: Urška Košir

Foto: Shutterstock, osebni arhiv Čevljarstvo Aleš

FB stran: Čevljar Aleš