Ljubljana nudi dom domačinom kot številnim tujim državljanom, med katerimi so tudi mnogi veleposlaniki. Slednji so nam zaupali, kako se počutijo v slovenski prestolnici in kaj jim je tu najbolj pri srcu, predstavili pa so tudi njihove domače dežele. Kot prvi v seriji pogovorov s tujimi ambasadorji, je pred naš mikrofon stopil veleposlanik Poljske, Paweł Czerwiński.

Koliko časa ste že v Ljubljani?

To je moj drugi mandat v Sloveniji, tukaj sem bil kot diplomat od leta 1998- 2002, zdaj pa sem se vrnil kot veleposlanik. Zelo sem zadovoljen s tem imenovanjem in z veseljem sem se vrnil, saj ima Ljubljana posebno mesto v mojem srcu in srcih moje družine. Zdaj sva tukaj sama s soprogo, prvič pa smo bili skupaj s sinom, ki je bil takrat še majhen fantek in je obiskoval slovenski vrtec, kjer se je naučil govoriti tekoče slovensko, a z ljubljanskim naglasom. To so bila res čudovita štiri leta.

Kaj vam je bilo tako všeč?

Ljubljana je posebno mesto. Mi smo se tu počutili odlično, sploh. ker so nas po treh tednih že vsi v naši soseski poznali, v trgovini so kmalu vedeli, kakšen kruh nam je všeč in to nam je bilo zelo všeč. Smo iz Krakova in tukaj v Ljubljani smo našli en poseben duh in posebno atmosfero, ki nas spominja na naše domače okolje. Mesto je seveda manjše, ampak obe si delita to posebno srednjeevropsko kulturo, ki je ostala po Avstro-Ogrski monarhiji, le da je v Ljubljani možno čutit še pridih mediteranskega sloga. Nam je bilo všeč predvsem dejstvo, da je preprosto mesto za življenje in mesto za ljudi. Ljudje so bili izjemno prijazni, tudi to otroka, sin je v vrtcu zelo užival, s sosedi smo imeli dobre prijateljske odnose. Na splošno je Ljubljana lepo mesto, Slovenija pa lepa država. Vse je blizu, kar pomeni, da si lahko vsak vikend človek privošči nek izlet in tako lahko hitro spozna celo državo, nato pa si najde tudi čas, da poglobi to znanje. Slovenija, kljub žepni velikosti, ni enostavna, je zelo raznovrstna. Lahko en teden sicer potuješ po državi, ampak to še ne pomeni, da si jo tudi spoznal. Zdaj imava s soprogo takšen program, da obiščeva vse, kar smo prvič izpustili in pa lokacije oziroma dogodke, ki si jih nismo mogli ogledati zaradi omejitev, vezanih na majhnega otroka. Sedaj tako delava izlete v bolj oddaljena mesta pa recimo kakšna vinska pot se tudi znajde na programu.

Prvič ste tukaj službovali pred več kot desetletjem. Opazite kakšno spremembo od takrat?

Čeprav me ni bilo tu, moram reči, da v teh trinajstih letih nisem izgubil stika s Slovenijo in Ljubljano. Bili smo namreč v stalnem kontaktu z našimi slovenskimi prijatelji preko interneta, poleg tega sem delal šest let na našem veleposlaništvu v Beogradu in smo takrat skoraj vsako leto prihajali v Slovenijo na počitnice. Redno smo obiskovali naše prijatelje v Ljubljani, tako da je bila prisotna neka kontinuiteta. Sem pa prepričan da bi, če me v vmesnem času ne bi bilo tu celih trinajst let, opazil korenite spremembe. No, nekatere stvari sem opazil tudi sicer, recimo vzpenjačo na grad, ki je dobra stvar, posebno za starejše turiste. Tudi peš cona v centru je odlična zamisel. Razumem sicer, da so nekateri vozniki manj navdušeni nad zaprtim delom, ki obsega slovensko cesto, ker je to zelo otežilo promet in ni več tako enostavno priti iz enega konca Ljubljane v drugega. Medtem pa je zaprtje dela pri Tromostovju enostavno super ideja. Spominjam se, da se je bilo včasih nemogoče sprehajati po trgu, ko smo bili prvič tukaj. Z otrokom in otroškim vozičkom vsekakor ni bilo varno, saj je bil tam gost promet, vozila, avtobusi, vse je drvelo čez Prešernov trg. Tromostovje nikakor ni mesto za zgoščen mestni promet, tako da je zdaj ta rešitev zelo všečna.

Kaj pa ostale spremembe?

Zgradile so se tudi neke nove stavbe, sicer nisem navdušen nad vsemi, kot je na primer ta razvpiti trikotnik v Župančičevi jami. Od vidnih sprememb lahko omenim še posodobitev prehoda iz železniške postaje, ki je super, dogradila se je obvoznica in tudi to mi je zelo všeč, saj se ni več treba peljati v dolgi koloni proti Mariboru vse do Trojan. Ima pa, kljub vsemu, stara pot na Štajersko svojo atmosfero, nek čudovit ambient. Sedaj se celotno pot do Maribora peljem po avtocesti samo zaradi časa, če bi se želel prepustiti razgledu pa bi definitvno izbral staro cesto. Odprlo se je nekaj novih gostinskih lokalov, nekaj tistih, ki mi jih je bilo všeč še takrat, je ostalo in še vedno obratujejo. Edino nekaj je, kar se ni preveč spremenilo pa bi se po mojem osebnem mnenju moralo, je mestni potniški promet. Ta ima še veliko prostora za izboljšanje. Na primer avtobusov z lesenimi sedeži se spomnim še iz mojega prejšnjega bivanja tukaj pa so ostali do danes. Glede mestnega prometa lahko kot dober pirmer izpostavim Varšavo. Prihajam sicer s Krakova, a zdaj je moj dom v Varšavi in tam je javni promet res odličen. Glede na naziv, ki ga Ljubljana ponosno prevzame z letom 2016, bi bilo posebno dobro, da se v zeleni prestolnici Evrope čim več meščanov pelje z javnim prevozom in ne s svojimi vozili. Ampak zato mora biti javni prevoz učinkovit, zelo modern in mislim, da so samo avtobusi in nekoliko prog premalo. Na žalost so bili že pred mnogimi leti v Ljubljani ukinjeni tramvaji, ki zdaj doživljajo renesansno v vseh mestih, posebej v tistih s starim mestnim jedrom in ne samo v Evropi. Tramvaj je namreč izjemno ekološki, čist in varen način prevoza. To pa je tudi moja edina takšna opomba.

Vam je kakšen del Ljubljane še posebej všeč?

Park Tivoli... Ne morem prešteti ur, ki smo jih tam preživeli na sprehodu s sinom. Tivoli je genialna stvar, zelena pljuča mesta, prostor za sprehode. Seveda mi je všeč tudi stari center, Tromostovje, Ljubljanica, Zmajski most. Ljubljana je eno od neštevilnih mest v svetu, ki imajo tako očiten prepoznavni znak. Ljubljanskega zmaja poznajo širom sveta in ne samo zaradi piva Union, ampak zaradi različnih turističnih vodičev, fotografij. To je pravi brand Ljubljane, poleg tega je most lep in je lepo mesto za sprehod in odlični razgled. Zmaji so resnično enkratni.

Kje pa stanujete?

Zdaj stanujemo v Črnučah. To je del Ljubljane, ki ga prej nisem poznal, sploh ne tako detajlno, mi je pa všeč, ker je tukaj tiho in zeleno. Rezidenco imam ob gozdu, spoznal sem se že z vsemi sosedi, sicer v Črnučah teče življenje bolj kot na podeželju, zato se počutim odlično, istočasno pa imam samo 15 minut vožnje do ambasade. O tem, da bi imeli takšno udobno življenje, lahko moji kolegi v velikih prestolnicah samo sanjajo. Najbolj mi je všeč to, da je tako zeleno mesto, da ima toliko prostorov za sprehod, za počitek.

Kako bi primerjali Ljubljano in Varšavo ali pa Ljubljano in Krakov?

Težko primerjam, saj je v Varšavi zdaj okoli 2,5 milijona prebivalcev, v Krakovu pa slab milijon. Predvsem Varšava je popolnoma drugo mesto, zelo živahno, življenje v njem teče zelo hitro. Po drugi strani imam v Ljubljani občutek, da tu življenje teče s polovico hitrosti Varšave, kar mi je zelo všeč. Razdalje so popolnoma drugačne, v Varšavi je tudi druga arhitektura. Zdaj je naš center poln nebotičnikov v višini 200-250 metrov, Ljubljana pa ima popolnoma drugo arhitekturo in ima bistveno več podobnosti s Krakovom. Tudi zato, ker sta obe univerzitetni mesti, ki imata staro mestno jedro in  veliko lepe arhitekture iz začetka 20. stoletja. Če že primerjam Varšavo z Ljubljano, lahko izpostavim odličen javni promet v Varšavi. Tudi vse storitve so na voljo hitreje kot tu, brez problema se na primer samoplačniško naročiš pri zdravniku že naslednji dan, kar tukaj ni mogoče, ker je majhna država, majhno mesto in je ponudba teh storitev omejena. Kadar se po obisku Krakova vrnem v Varšavo, sem vedno navdušen nad prostorom, saj ima zelo široke ulice, trge, parke. Ima pa čisto drug slog, saj je bila Varšava popolnoma uničena po 2. svetovni vojni. Tam je bilo samo morje razvalin, mesto pa je bilo praktično zgrajeno na novo. Seveda so bili restavirani stari deli mesta, z nekimi zgodovinskimi kotički, ampak vse drugo je bilo zgrajeno iz nič, saj so nacisti do zadnjega trenutka njihovega bivanja v Varšavi zažgali in razbili vse, kar je bilo mogoče. Krakov in Ljubljana sta se izognila takšni tragični usodi, zato imata ta svoj ambient in pridih zgodovine na srečo ohranjen in tudi to vpliva na celotno formo mesta.

Prejšnji mesec ste praznovali državni praznik, nam lahko poveste kaj več o vaših pomembnih dnevih?

Kot vsaka država, imamo državne praznike, ki jih praznujemo tudi v tujini. Tukaj imajo veleposlaništva posebno vlogo, saj organiziramo različne prireditve. Poljaki v glavnem slavimo sta dva praznika, prvi je 3. maj, dan ustave, v spomin na tretjemajsko ustavo  leta 1791, ki je bila druga na svetu po ameriški in prva moderna ustava v Evropi. To je starejši praznik, ki se je praznoval že v 19. stoletju. Drugi praznik pa je nacionalni dan neodvisnosti 11. novembra. Težko rečem, kateri je pomembnejši, obstaja pa praksa, da v kolikor veleposlaništvo izbira samo enega za praznovanje, je to praviloma 3.maj, osebno sem bolj privrženec 11. novembra.

Kakšna misel za konec?

Moja iskrena želja je, da bom med mojim mandatom čim več prispeval k še boljšemu spoznavanju naših narodov, da se med seboj še bolj spoprijateljimo. Tukaj računam tako na naklonjenost slovenske države, slovenskega predsednika in vseh državnih organov kot tudi in predvsem na naklonjenost Slovencev. Slednji upam, da ne bodo samo naši gostitelji, ampak predvsem partnerji pri opravljanju nalog. Hkrati vabim tudi vse vas, da obiščite Poljsko, saj je naša dežela, na žalost še premalo poznana med Slovenci. Imamo veliko stvari za ogledati ter doživeti in upam, da se boste Slovenci počutili na Poljskem tako dobro, kot se jaz počutim tukaj.

Pripravila: Urška Košir

Izpis teksta: Jaka Jaklič

Foto: Shutterstock (Varšava, Krakov, Poljska), arhiv Poljske Ambasade (portret)