Dobrodelna razstava 'Strah', avtorice Teje Pahor, bo vsebovala 18 fotografij različnih ljudi, ki so nastajale eno leto. Prikazovale bodo njihove največje strahove ter dele telesa, kjer ti ljudje mislijo, da ta strah občutijo. Namen te razstave je dotakniti se tabuizirane tematike, ki je neprijetna in jo ljudje premnogokrat interpretiramo drugače. Razstava bo potekala v Hostlu Tresor, ki je ponudil prostor za razstavitev fotografij in razstavo tudi organizira, s pričetkom 21. decembra 2016, ob 19h.

Kako dolgo že fotografirate?

Teja: Fotografija mi je bila že od nekdaj zelo blizu, bolj aktivno pa sem se s fotografijo začela ukvarjati leta 2013, ko sem si kupila svoj prvi digitalni zrcalnorefleksni fotoaparat.

Kaj in kako najraje fotografirate? Kaj oz. koga, ki ga še niste, bi si želeli fotografirati?

T: Že od nekdaj mi je zelo zanimiva psihologija, predvsem vedenje ljudi. Tako sem si že na samem začetku moje fotografske odisejade zadala, da raziščem načine, kjer bom lahko s pomočjo fotografije spoznala še kaj več o ljudeh. Ravno zaradi tega mi je všečno predvsem portretiranje tistih ljudi, ki zatrjujejo, da so nefotogenični. Frustracija, ki jo ljudje čutimo ob gledanju svojih fotografij, se mi enostavno zdi precej fascinantna. Zato se že skozi celotno obdobje svojega ustvarjanja ljudem trudim dokazati, da je lepota v vsakem izmed njih ter da so potrebni le pravi oprijemi, ki se kasneje izrazijo tudi na fotografiji. Verjamem, da se sliši klišejsko a vendarle so občutki ob tem, ko posameznikom dokažem, da so se motili, (in verjemite mi, dogaja se često) kar precej dobri .

Zelo zanimive pa so mi tudi druge veje psihologije. Že v svoji prvi razstavi z naslovom “Perverzija čistosti” sem skušala prikazati svoj pogled na večne kontraste v odnosu med moškim in žensko ter ovekovečiti ta večni dualizem, ki se čuti med spoloma. V svoji drugi razstavi se zopet dotikam podobne veje, tokrat bolj z vidika kompleksnosti čustev. Strah je, kot vemo, čustvo, ki ga je ponavadi moč zaslediti predvsem z negativno konotacijo. Želja je, da obiskovalec iz razstave odide s pozitivnim občutkom.

Lahko bi trdila, da je ponavadi glavni cilj mojih razstav predvsem razbijanje tabujev. Glavni namen razstave je, da se obiskovalec sprehodi in poskuša razmisliti o tem kaj pomeni strah v relaciji do njegovega življenja. Želim si, da razstavni prostor obiskovalcu nudi trenutek, kjer bo lahko začutil, da smo si  na tej relaciji med seboj precej podobni.

Naj omenim, da sem večni raziskovalec, ki vedno znova hrepeni po novih izzivih, zato je tehnika multiple exporsure in odkrivanje vseh radosti te nenavadne oblike nekaj, kar počasi postaja moj zaščitni znak.

Poleg portretov in abstraktne umetnosti pa sem velika oboževalka narave in hribov tako, da bi na vrhu seznama želja zagotovo kraljevala kakšna oddaljena hribovita pokrajina. Željo po kolesarjenju v objemu gora imam namreč že kar nekaj časa na “to do” seznamu.

Kaj vas je motiviralo, da ste se lotili dobrodelne razstave?

T: Najlažje bi to ponazorila takole: predstavljajte si, da ste odlični slikar. Pred vas postavijo platno in vam v roke podajo čopič in barvo. Kaj bi naslikali in zakaj? Ko si boste odgovarjali na to vprašanje boste prav zagotovo razumeli tudi mojo splošno motivacijo, ki me žene.

Za fotografiranje strahu pa sem imela različne motive. Moti me predvsem predstava, ki jo dajejo socialna omrežja, različni mediji in družba nasploh. Velikokrat se vse prikazuje zelo površinsko, plehko, popolno. Ljudje nismo ravno naravnani k temu, da bi v javnosti kazali svoje šibke plati. Ne razumite me napak. Tudi jaz ne skačem po svetu in kričim o svojih strahovih. Poznam pa mnogo ljudi, ki bi jim spoznanje, da niso edini, ki se soočajo z določenim strahom, dalo občutek “varnosti” oz. “normalnosti”. Sedaj pa smo prišli do jedra tega projekta. Premalokrat ljudje pomislimo na druge, na njihove občutke, na njihovo počutje. Ljudje postajajo čedalje bolj pohlepni in s tem nimam v mislih samo finančni vidik. Da me ne boste označili, kot svetohlinsko naj omenim, da sem velik samokritik s precejšno mero samorefleksije. Kdor me dobro pozna mu je to popolnoma jasno, saj se tudi sama včasih prepoznam v omenjeni tendenci, na kar pa seveda nisem ponosna.

Predvsem si želim, da se na razstavi ljudje za trenutek ustavijo in pomislijo na to, kako se ljudje na fotografiji počutijo, ko občutijo orisan strah. Hkrati pa si želim, da poskusijo med poplavo občutkov, poiskati tistega, ki se po njihovo sklada z občutkom drugega. V kolikor bo do mene pristopil vsaj en obiskovalec, ki se bo zaradi razstave počutil boljše, je bil cilj dosežen. Samo en dober občutek, bo dovolj. Projekt bi lahko opisala tudi kot nekakšen eksperiment z upanjem na terapevtski učinek.

Ob otvoritvi razstave bo potekala tudi tiha dražba. Komu bodo namenjena zbrana sredstva?

T: Izkupiček bo v celoti namenjen fantu Simonu, ki se že od 9. leta starosti bori z depresijo, iz projekta Botrstvo, ki ga vodi Val 202.

Kako oz. zakaj ste se odločili, da pomagate prav Simonu?

T: Ogromno je ljudi, ki potrebujejo pomoč. Verjemite mi, da ni lahko izbrati nekoga, ki bi si to zaslužil bolj, kot nekdo drug, ki je prav tako potreben pomoči. Če sem iskrena sem prebrala samo njegovo zgodbo, ki  me je kar precej pretresila. Iz nje je bilo razbrati, da mu bodo sredstva res pomagala. Simon se kar precej težko vključi v družbo, saj je imel zelo težko otroštvo. Pred časom se je zelo dobro znašel v glasbeni šoli, ki mu predstavlja varen prostor in od koder se vrača domov pomirjen. Žal pa doma nimajo dovolj sredstev, da bi mu jo še  naprej plačevali. Torej odgovor na vprašanje zakaj mislim, da je kar precej jasen. Hkrati si zase ne morem predstavljati boljšega novoletnega darila kot to, da na razstavi zberemo čim več sredstev in s tem čim bolj pomagamo Simonu. 

Kakšne so želje za prihodnost? Imate v mislih že kakšen nov projekt?

T: Mislim, da bo naslednji projekt označen, kot precej kontraverzen. Pustimo se presenetiti. Zaenkrat je vsebina šele v začetku razvoja, saj so misli še kar precej usmerjene v prihajajočo razstavo.  

Bi za konec še kaj dodali ... morda kakšno misel?

T: Ne dolgo nazaj sem si ogledala dokumentarec nekega odličnega slovenskega glasbenika. Zame je legenda, ne samo zaradi svoje glasbe ampak tudi in predvsem zaradi svoje karizme. Dejal je takole: "Šele, ko se pojavi nelagodje in sram, šele tam začne nastajati prava umetnost". Izjava s katero se lahko popolnoma poistovetim in jo na srce polagam vsem, ki ostajate v okvirjih predvsem zaradi sramu.

Čisto za konec pa malo dobrodelnega marektinga: pridite, kupite najboljše možno novoletno darilo in pomagajte. Občutki bodo zagotovo dobri. Obljubim!

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Foto: Teja Pahor