V Ljubljani je bilo leta 1701 ustanovljeno prvo glasbeno združenje na Slovenskem, Academia Philharmonicorum. Zgledovalo se je po istovrstnih združenjih v tujini, z namenom vzgajati in negovati glasbo. Letnica in ime sta še danes izpisana na stavbi Slovenske filharmonije.

Ko je leta 1769 združenje prenehalo z delom, so se koncerti v Ljubljani izvajali le občasno. Potreba po novi glasbeni ustanovi je postajala vse večja in leta 1794 je bila ustanovljena Filharmonična družba, ki je kmalu imela orkester in pevce ter začela prirejati interne ter javne koncerte. Dokler ni dobila lastne stavbe na istem mestu, je imela nastope v starem stanovskem oz. deželnem gledališču. Stanovsko gledališče je bilo zgrajeno leta 1765, s strani Kranjskih deželnih stanov, na prostoru nekdanje stanovske jahalnice. Stavba je bila prvotno na pol lesena, a kljub temu že takrat velika znamenitost. Sprejela je okrog 800 gledalcev, njena posebnost pa je bila ‘nobelgalerija’, kamor so imele vstop le starejše gospe in device. Večino gledaliških lož so imeli v stalni lasti takratni ljubljanski bogataši, večinoma Nemci.

Ugled filharmonikov je vse bolj naraščal, saj so imeli slavne goste in in ravno tako slavne poslušalce. V času kongresa svete alianse so bili med njimii avstrijski cesar, maršal Marmont, admiral Nelson,… Častni člani Filharmonične družbe so bili slavni skladatelji Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms. Iz tistih časov se je ohranilo pismo, ki nosi letnico 1819 in ga je Ludwig van Beethoven pisal Filharmonični družbi. V njem se zahvaljuje za izvolitev za častnega člana, shranjeno pa je v Beethovnovi hiši v Bonnu. Diplomo častnega člana je Filharmonična družba podelila tudi drugemu Mozartovemu sinu Wolfgangu Amadeusu, ko je leta 1820 koncertiral v Ljubljani.

Leta 1864 so slavno stavbo na robu Kongresnega trga obnovili in razširili, v februarski noči leta 1887 pa je gledališče zgorelo. S pomočjo Kranjske hranilnice je prostor kasneje kupila Filharmonična družba, ki je dve leti po požaru začela zidati koncertno dvorano, ki so jo takrat imenovali ‘Tonhalle’. Slavnostno odprtje se je zgodilo leta 1891. V tistih časih je bila to prva dvorana v provincialnih mestih avstro-ogrske monrahije, zato  je Filharmonično družbo z medaljo odlikoval tudi cesar Franc Jožef.

Leta 1895 je veliki potres prizadel tudi filharmonijo in močno poškodoval strop v veliki dvorani. Pomoč je hitro prejela od vsepovsod, predvsem pa od nemških glasbenih družin in že naslednje leto se je v dvoranah zopet slišala glasba. Današnje ime ‘Slovenska filharmonija’  je podedovala po kratkotrajnem mestnem orkestru iz začetka 20. stoletja.

Pripravila: Urška Košir

Vir: Ljubljanske Metamorfoze - Darinka Kladnik, splet

Foto: D. Wedam in B. Cvetkovič za Turizem Ljubljana