V preteklih dneh smo obiskovali pokopališča. V Ljubljani je največji prostor za zadnji počitek pokopališče Žale, ki mu je vtisnil svoj pečat arhitekt Jože Plečnik. Gre za pomemben spomenik kulturne dediščine in sodi med najbolj znamenita evropska pokopališča.

Žale so pomembne tudi iz hortikulturnega vidika. Bogata flora zaokroža njihovo podobo in jim daje poseben estetski pomen. Pokopališče je tako zanimivo v vseh letnih časih.

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi ustrezno preuredili.

Sprva je bil za prenovo zadolžen arhitekt Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja dela ljubljanskih politikov in javnosti z njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel vodilni arhitekt medvojnega časa Jože Plečnik, ki je še isto leto predlagal osnovno shemo ureditve. Načrt je bil končan leta 1938, ko se je pričela tudi sama gradnja. Ovira so bile parcele, ki jih tedanji lastniki niso želeli prodati za pokopališče. Zato so Plečnikovi objekti postavljeni na ostro zamejen prostor. Objekti so bili večinoma končani leta 1940. Notranje opremljanje objektov je bilo pretežno končano šele leta 1944.

Po dokončanju krematorija na severni strani Žal so iz različnih razlogov (racionalizacija, higienski standardi, spremenjen način pogrebov) nehali uporabljati kapele tega dela Žal. Plečnikova celota je tako začela propadati. Po dolgih letih diskusij so z avtoriteto Janeza Milčinskega in podporo konservatorjev znova začeli uporabljati Plečnikove mrliške vežice, v začetku samo za dopoldanske pogrebe. Leta 1987 so konservatorji s sodelovanjem Vlasta Kopača začeli z obnavljanjem močno poškodovanih objektov. Sam projekt obnovo je trajal kar 5 let, tako da so ponovno odprli Plečnikove Žale šele leta 1992.

Plečnikove Žale so bile v prvem desetletju 21. stoletja razglašene za kulturni spomenik Slovenije državnega pomena. Dobile so tudi znak Evropskega spomenika, kakršnega imajo samo trije spomeniki Sloveniji (še Bolnica Franja in cerkvica Javorca).

Leta 2006 so osrednjo molilnico preimenovali v Plečnikova molilnica in v njej postavili stalno razstavo Arhitekturni detajli Plečnikovih Žal. Tako je molilnica prenehala biti sakralni objekt (od druge svetovne vojne ni opravljala te funkcije), ampak je postala kulturni objekt, v katerem bodo organizirali tudi koncerte in druge umetniške razstave.

Plečnik ni imel namena ustvariti klasičnega pokopališča, ampak je želel prostoru poslednjega slovesa dati drugačno etično noto ali kakor je sam večkrat poudaril: 'Uredimo vrt poslednjega slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.'

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Foto: Shutterstock.com, Primož Hieng

Vir: zale.si, visitljubljana.si, Wikipedia