Višino provizije določa zakon o nepremičninskem posredovanju in ta je največ 4 % (+ DDV) vrednosti sklenjenega posla, pri katerem je posredoval nepremičninski posrednik. V zadnjih 20 letih so se izoblikovale različne regionalne poslovne prakse. V Ljubljani je praksa taka, da si kupec in prodajalec razdelita strošek provizije in plačata nepremičninskemu posredniku vsak po 2 % (+ DDV) vrednosti sklenjenega posla.

Nepremičninski posredniki v splošnih pogojih različno določijo, katere aktivnosti, poleg osnovnega posredovanja pri prodaji nepremičnine, še zajema strošek provizije. Šteti, koliko ogledov je opravil nepremičninski posrednik, in se spraševati, ali je upravičen do plačila provizije, ni smiselno, kajti nikjer ni določeno, koliko ogledov mora posrednik opraviti, da bi bil upravičen do obračuna provizije; pomembno je, da je spojil kupca in prodajalca.

Večina strank pa na to gleda iz drugega, napačnega zornega kota in uspešnost nepremičninskega posrednika meri drugače, saj ne razume njegove primarne vloge.

Če je nepremičninski posrednik uspel nepremičnino prodati že s prvim ogledom ali po le nekaj teh, menijo, da ni upravičen do plačila dogovorjene višine provizije, češ da je imel nične ali minimalne stroške. Tako po njihovem ta nepremičninski posrednik ni izjemno sposoben in učinkovit, čeprav jim je pripeljal idealnega kupca in so z njegovim posredovanjem neverjetno hitro prišli do svojega cilja – prodati nepremičnino.

Učinkovitost nepremičninskega posrednika se ne meri s čim večjim številom ogledov, temveč s hitrostjo prodaje nepremičnine s čim manj ogledi. Velikokrat nepremičninski posredniki sicer opravijo večje število ogledov, kajti niso vse nepremičnine tržno zanimive in tudi idealnih kupcev je vse manj, saj tudi oni cenijo svoj denar.

Nepremičninski posrednik je v vsakem primeru upravičen do plačila provizije ne glede na število opravljenih ogledov.

Učinkovite nepremičninske agencije običajno zaračunajo polno provizijo in s tem lahko poslujejo bolje in sodelujejo na nepremičninskem trgu – povečajo možnost prodaje. Hkrati pa zagotavljajo maksimalno profesionalnost, aktivnost in varnost nepremičninskega poslovanja ter vlagajo sredstva v lasten razvoj, v izboljševanje procesov, v profesionalizacijo nepremičninskega trga, zato se večinoma držijo splošne poslovne prakse, značilne za geografsko področje, v katerem poslujejo, in v zakonsko določenih predpisih. Poleg tega zagotavljajo odškodninsko zavarovanje, pravno varnost, skrbijo za stranke, aktivno tržijo nepremičnine po sodobnih marketinških strategijah, skrbijo za svoj ugled ter s preverjenimi poslovnimi partnerji (odvetniki, pravniki, notarji, bankarji …) skrbijo tudi za to, da posel poteka gladko s čim manj zapleti do uspešne sklenitve prodajnega procesa.

Na drugi strani pa nekateri nepremičninski posredniki o višini provizije individualno odločajo na podlagi lastne nekonkurenčnosti (laže prevzemajo posel, a imajo zato slabša prodajna izhodišča, saj težje sodelujejo z drugimi nepremičninskimi posredniki), slabih pogajalskih veščin, tržnosti nepremičnine, sorodstvenih vezi, poznanstev, stalnih strank, lastnih stroškov poslovanja (samostojni podjetniki imajo manjše stroške od večjih agencij in preživijo z manj denarja), stanja na trgu ipd.

Torej, kaj je bolje? Plačati polno provizijo sposobnemu in zaupanja vrednemu nepremičninskemu posredniku z večjim tržnim deležem in odličnimi referencami ali izbrati posrednika, pri katerem ste si izpogajali nično ali nižjo provizijo in tako zaupali prodajo in pogajanja za prodajo vaše nepremičnine osebi, ki si ni sposobna izpogajati niti lastne plače?

Napisala: Mateja Todić Curk, Ljubljana nepremičnine

(Foto: Mateja Jordović Potočnik)