Milanka je pisano dekle mladostnega obraza, za katerim se skriva neskončna mera domišljije. Priznana slovenska ilustratorka, ki je bila tudi zlata maturantka na gimnaziji Poljane, je po končani srednji šoli naredila sprejemne izpite za Slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in diplomirala leta 2006, z risanim filmom ‘Striček in Psiček’ pod mentorstvom profesorja Milana Eriča, istega leta pa vpisala še magistrski študij, kjer pripravlja daljšo verzijo risanke ‘Striček in Psiček’ ter t.i. ‘postavljivo slikanico’ z vsebinskim nadaljevanjem risanke. Milanka je tudi ustanoviteljica in lastnica blagovne znamke Ha ha! (z angleškim pripisom The LifeSmile Brand), ki je prepoznavna po pisanih vzorcih in originalnih potiskih papirne galanterije, torb, tekstilnih izdelkov in svetil, na katerih se bohotita nasmeh in svežina, ki izvira iz risarskih in slikarskih motivov ustvarjalne mlade generacije akademskih slikarjev. Milankin ekscentrični dizajn, ki koketira z ulično modo ter jo hkrati ponovno ustvarja, je reciklaža nostalgičnih elementov v eksplozivno vizionarskem slogu, namenjen predvsem ‘tistim srčnim ljudem,  ki vidijo svet skozi pozitivno prizmo’.

1.) Kako bi se opisali v parih besedah?

Sem en tak večni otrok, ki ima srečo, da lahko riše skoraj toliko, kolikor bi rad. Imam silno srečo, da so mi možgane in roko tako kvalitetno zvezali, da uspem precej neokrnjeno in skoncentrirano prevajati, kar se dogaja v ‘moji buči’. Prihajam iz družine, ki je zaupala moji lastni presoji glede želja v življenju, da so mi vedno stali ob strani in me niso cenzurirali. Pa ljubezen do zgodb so mi podarili.

2.) Kaj vam pomeni ilustracija in kdaj ste v življenju začeli ustvarjati?

Ilustracijo dojemam na najširši možen način. Verjamem, da je lahko sama sebi zadostna, da ne rabi nujno besedila, saj zna biti že sama povsem pripovedna. Da je lahko celo močnejša od besede. Ne morem določiti, kdaj sem začela risati, delati kot ilustratorka sem začela pa pri šestnajstih. Pravzaprav se niti ne vidim kot knjižna ilustratorka, saj obožujem trenutek, ko se ilustracija premakne, postane animirana, stopi v tretjo dimenzijo v postavljivih slikanicah, se razčleni v strip, objame objekte in služi tudi kot dekor. Neskončno uživam ob delih drugih avtorjev, slovenskih in tujih. Sem sicer izbirčna glede tega, nad čemer se navdušujem, pa vseeno najdem v tej globalni vasi ogromno navdušujočega. Degustiram rada zelo raznolike žanre poleg ilustriranega gradiva. Prvič berem recimo Murakamija, pa mi paše ta čutnost, mirnost in nejasnost hkrati. Pred tem sem si privoščila "Ed the Happy Clown", strip Chesterja Browna. Pred njim psihoanalitične novele Irvina D. Yaloma. Tako da rada brskam po različnih svetovih, takšnih, ki so trdno prizemljeni in tistih ki nočejo niti slišati za resnico.

3.) Kakšna so vaša življenjska načela, ki se jih držite?

Držim se načela, da dam vsem in vsemu priložnost, da ima vsak svoj razlog za svoja dejanja. Eden večjih komplimentov, ki sem jih dobila kot mama, je ta, da je moj sin neverjetno empatičen.

4.) Ste tudi avtorica znamenite pikaste Emo posode. Od kje ideja za sodelovanje? So vam ljubše ilustracije ali projekti kot je oblikovanje posode?

S tovarno EMO sodelujem že približno štiri leta. Gre za neke vrste fenomen, saj sem in bom zgolj zunanja sodelavka, druži pa nas prepričanje in ne le neka kalkulacija. Iz srca verjamem v njihovo kvaliteto, veščino in hkrati me fascinira patina njihovih proizvodnih obratov, saj z vstopom v tovarno stopiš v časovni stroj. Oni pa so se tudi že navadili name, mi zaupajo, poslušajo moje predloge. Od tu Polka, linija modrih in belih posod z belimi pikami, ker verjamem, da ta podoba nosi neko identiteto te tovarne, je hkrati generična in povsem prepoznavna, zeleni odtenek pa je bil tudi noviteta, ki je še niso prej nikoli uporabili. Po eni strani torej pomagam pri oblikovanju linij za EMO Novum, kot se imenujejo pod novim vodstvom, obenem pa v okviru lastne blagovne znamke med drugim ustvarjam tudi emajlirane izdelke, ki so precej bolj "ilustrirani". Ni meje med ilustracijo in posodo, kot primer sta ravno Astra in Titan, vrvohodka in dvigovalec uteži, ki se hkrati predstavita v animiranem filmu in na čajnem setu.

5.) Kaj vam pomeni Ljubljana? Kaj vam je tu posebej všeč in česa si še želite tu?

Od rojstva sem tu, od nekdaj sem bila navezana na center mesta. V osnovi sem blokovski otrok iz Dravelj, ki pa je hodil v center že na osnovno šolo. In tako naprej, preko Poljanske gimnazije in Akademije za likovno umetnost, živim pa za Bežigradom. Super mi je to, da vse lahko obvladam peš ali pa s kolesom. Zadnje leto tudi delam v studiu v centru mesta, ko pokukam ven, vidim Ljubljanski grad in Ljubljanico. Napajam se z mestnim vrvežem, Novim trgom, ob večerih pa sem zaprisežen 'Metelkovc'. Živimo v neki oazi, kjer imamo res ugoden življenjski standard, kjer lahko hkrati uresničujem svoje sanje in ambicije in tudi živim spokojno, ko pohajam po hribčkih v okolici ali ždim na pijači s prijatelji.

6.) Kakšne so vaše želje in plani za prihodnost?

Morda je eden večjih zalogajev organizacija, kako uskladiti svoje hiperaktivne apetite po življenju z realno izvedbo. Biti potrpežljiva, počasi zidati poslovne poti v tujino. Lani sem začela z Dunajem, kar letos nadaljujem. Vem, da se počasi daleč pride. Je pa res, da če uresničuješ svoje lastne ideje, imaš vedno veter v krilih. In da se hiperproduktivni ljudje vedno počutijo prepočasne in neučinkovite. Rada bi imela čim boljšo bilanco med idejami, ki se rojevajo po tekočem traku in številom uresničenih, dokončanih izvedb le-teh. Pa risala bi risanke.

Pripravila: Urška Košir

Foto: osebni arhiv in delo Milanke Fabjančič

Spletna stran: Ha Ha!