Ljubljanica celo svojo pot preteče skoraj vodoravno, z minimalnim padcem, s čimer omogoča enostaven prevoz oseb in tovora s čolni. To je ugotovil že sloviti Janez Vajkard Valvasor, ki je v Slavi vojvodine Kranjske pisal o živahnem prometu na reki. Zato ni naključje, da je v srednjem veku Ljubljana imela svoje pristanišče, ki se je nahajalo na Bregu, med Čevljarskim in Šentjakobskim mostom, malce pod današnjo Akademijo znanosti in umetnosti. V arhivih je prvič omenjeno v začetku 14. stoletja, poznane pa so tudi mnoge upodobitve Brega kot pristanišča. Delo na Ljubljanici je bilo izjemno dobičkonosno, a so se v to ‘zlato jamo’ lahko podali le najpogumnejši, najmočnejši in najbolj zdravi možje.

Velike ladje za prevoz trgovskega blaga, so upravljali veliki čolnarji. Ti so se od manjših ločili po razsežnejših in sodobnejših plovilih, ki so jih najpogosteje upravljali mojster in pet hlapcev. Po Ljubljanici so v čolnih vozili še mali čolnarji, ki so na manjših čolnih, izdelanih po tisočletnem zgledu iz votlega, izdolbljenega ali izžaganega drevesnega debla. prevažali drobno blago in osebe. V Valvasorjevih časih je po Ljubljanici plulo okrog dvesto majhnih ladij, iz ljubljanskega pristanišča pa je dnevno odpeljalo in pripeljalo tovor nekaj sto voz, kar je na leto naneslo celo do 200.000 ton, ki jih je bilo potrebno raztovoriti in natovoriti z izjemno preprostimi pomagali. Obvezna je bila pomoč krepkih rok in te so, v zameno za dobro plačilo, posodili fantje, ki so večinoma prihajali iz krakovskega predmestja in so jih zato klicali tudi ‘krakovski fakini’. Ti so v gostilni pri Zlati ladji na Bregu, ki se ji je takrat reklo tudi pri Šifbirtu, čakali ladje vsako jutro, ki so prispele med sedmo in osmo uro. Iz njih so nato vsak dan do štirih popoldne natovarjali in raztovarjali vse blago, prispelo po reki, največ prometa so imeli ob ponedeljkih, sredah in petkih. Fakini so delali fizično, zato so bili neprestano lačni. Hranili so se večinoma z ‘letečimi žganci’ - ocvrtim piščancem in raki, vse skupaj pa poplakovali z enormnimi količinami vina, čemur so pogosto sledili množični pretepi.

Dokler je bila Ljubljanica edina prometna vez med Ljubljano in Vrhniko, so fakini ravno tako dobro služili kot čolnarji. Obilje je trajalo vse do 18. stoletja, ko je bila zgrajena Tržaška cesta, dokončno slovo prometu na Ljubljanici pa je naznanila železnica. Carinski urad se je takrat preselil na kolodvor, pristanišče pa je bilo prestavljeno na trnovski Jek, današnji Trnovski pristan, kamor so s čolni še dolgo časa vozili gradbeni tovor in ostale materiale z Vrhnike. Te so prevzeli Jekarji - razkladalci in nakladalci čolnov, med katerimi so bili tudi bivši fakini. Nekaj njih si je našlo službo še pri železnicah, a so zaslužili bistveno manj kot prej na vodi, zato so morali za preživetje prejemati še vrsto socialne podpore iz mestne blagajne.

Pripravila: Urška Košir

Foto: D. Wedam, P. Hieng, I. Tyhky, za Ljubljana Turizem

Viri:
1.) Ljubljanske metamorfoze - Darinka Kladnik, Luxurija, 1991 2.) Ljubljana, Hodil po zemlji sem naši – Miran Sattler, Dragan Arrigler, Cankarjeva založba Ljubljana, 1987 3.) Ljubljana - Dr. Matjaž Kmecl, Joco Žnidaršič, Dragan Arrigler, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1987