Ljubljančan Robert Henigman je lastnik male kavarnice ob Ljubljanici, o kateri smo že pisali pred kratkim. Sicer je po duši umetnik, ki rad piše, rše ter slika in življenje zajema s polno žlico. Nadvse uživa v lepi naravi, potovanjih in novih izzivih, in eden izmed takih je bilo tudi njegovo potovanje na drugi konec sveta, v Avstralijo. Robert se je  tam za nekaj let ustalil in delal, kar dela najraje ter v Sydney-u odprl svoj lokal.

Kako bi primerjali življenje v Sydney-u, z življenjem v Ljubljani?

Največja razlika je zagotovo v dejstvu, da je Sydney mešanica kultur. Tam se nahaja cel svet, medtem ko je v Ljubljani zaenkrat prisotne še malo ‘ozkosti’ kar se tega tiče. Res je, da se tudi to sčasoma spreminja na boljše in se narodnostno - kulturni krog s turisti in tujci, ki k nam prihajajo živet, širi. Vsako leto je zato več raznolikosti, nove kulture pa prinesejo novo dinamiko in seveda multikulturnost.

Kaj pa sam način življenja v Avstraliji, je ta bistveno drugačen do našega?

Velika razlika je zagotovo v načinu preživljanja prostega časa, ki je posledica velikih razdalj. Če želiš v Sydneyu na sprehod v naravo, se moraš najprej dve uri in pol se vozit, da greš lahko hodit. Kar se tiče transporta po samem Sydneyu, veliko ljudi hodi peš ali s kolesi, imajo pa dober javni prevoz, z eno pomembno razliko, da so tam avtobusi stari kot zemlja, medtem ko imamo popolnoma nove in avtomatizirane.

Razlika je seveda tudi v samem podnebju, tam imajo ogromna sonca, meni osebno je bilo večino časa prevroče, januarja in februarja pa pride še vlaga iz Azije in je sploh težko dihat. Sama hrana je vrhunska, a ne iz supermarketov, tisto je sama kemija, kar je doma narejeno pa je izjemno drago, Zanimivo je, da Avstarlci izjemno cenijo lastna, obrtniška dela. Tam lahko najdete ekskluzivno pekarno, kjer lastnik izdeluje kruh na roko in zanj zaračuna celo bogastvo pa je to popolnoma sprejemljivo, ali pa trgovino z medom, ki se, zaradi ročnega dela lastnika, ceni mnogo bolj kot pri nas in posledično tudi mnogo dražje prodaja.

Gostoljubje in gostinstvo sta v Sydneyu čisto na drugem nivoju, kulinarika je zaradi vsaj 200 narodnosti  izjemno raznolika in človek lahko je vse, kar mu srce poželi. Posledično je za gostince tam seveda huda konkurenca, se pa kulinarika tudi v Ljubljani počasi razvija. 

V Sydneyu ste odprli tudi lasten lokal in ste se tako verjetno srečali tudi z vso birokracijo. Je bilo za vas težje ali lažje kot tu?

Birokratski in davčni sistem je tam bistveno bolj prijazen ljudem. Lokal tam pomeni, da plačaš pavšal in se s tem, izogneš vsej ‘administrativni gonji’, ki si jo žal deležen tu. Avstralci spodbujajo individualnost, ker želijo, da si tam odvisen od sebe, ne od države. Medtem pa je pri nas procedura za odprtje lastnega lokala izjemno zakomplicirana in tudi potem, ko je lokal že odprt, se prava gonja šele začne. Neprestano si v strahu pred inšpektorji, ki se ukvarjajo celo z milimetrskimi razmaki med črkami na meniju in zaračunavajo visoke kazni, če zadeva odstopa samo za millimeter. Prisotna je velika nefleksibilnost  in sam poznam dosti mladih, ki bi v Ljubljani  radi delali in imeli svoj lokal ali trgovnico z medom, rogljički in podobno, a jih mnogo  birokracija zatre že v kali. Tudi če človek zbere začetni kapital, potem pridejo še razni standradi kot so hasap, varstvo pri delu in kup notranjih kontrol. Za zunanji vrt je na primer potrebno plačati ogromno denarja, da lahko delam tudi zunaj, dve leti nazaj pa so ga še podražilli. Že skok čez mejo v Trst ali Udine razkrije popolnoma drugačno sliko, saj je tam najem vrta petkrat cenejši, medtem ko se storitve zaračunavajo dražje. Pri nas je težko to, da tudi če imaš hude ideje in si želiši biti samostojen in ne v breme državi, se moraš za to borit.

Ampak tam je že mentaliteta ljudi čisto drugačna, kar je zagotovo posledica odprtosti in multikulturnosti. vsi poklici kot so mizar, električar ali pleskar, lahko zaslužijo ogromno denarja. Če si priden in dobro opravljaš storitve, ki jih nudiš, te cenijo,  ne glede na to, kakšen poklic opravljaš. Tam se pokažeš z delom.

Na splošno lahko rečem, da je kvaliteta bivanja tam boljša, priložnosti za delo je bistveno več in večina mladih od 25 do 30 let ima redno službo in zaslužijo, toliko, da si lahko marsikaj privoščijo, tudi stvari za svojo dušo.

Česa pa ste se najbolj veselili ob prihodu domov?

Najbolj sem zagotovo pogrešal prijateljstvo, razdalja do Slovenije je namreč ogromna. Tu mi je všeč, da pokličem prijatelje in se lahko z njimi dobim še isti dan, v kateremkoli koncu Slovenije. Všeč mi je tudi bližina narave pa tudi Ljubljana sama je izjemno zeleno mesto.

Sicer pa sem videl veliko sveta in lahko rečem, da kjerkoli si, lahko tam narediš nekaj iz sebe. Pomembno je, da si ustvariš svoj mikrokozmos, znotraj katerega se dobro počutiš in hkrati od tam črpaš samo najboljše. Iz Sydneja sem tako v Ljubljano prinesel vsaj delček njihove odprtosti in sproščenosti, kar se čuti tudi v moji mali kavarni na nabrežju Ljubljanice.

Pripravila: Urška Košir za Ljubljana Nepremičnine

Foto: osebni arhiv Roberta Henigmana