Rudi - legendarni ulični prodajalec v srcu Ljubljane
Rudi že 35 let na ulici prodaja vse mogoče časopise in revije. Najprej je imel svojo stojnico v okolici Maximarketa, zadnjih 20 let in več pa je prvi pod Plečnikovimi arkadami. Tam vas bo vsak dan pričakal med sedmo zjutraj in približno eno popoldan. »Razen ob nedeljah in ponedeljkih, takrat pa delam doma,« pove, medtem ko sem in tja kapljajo stranke; nekateri po Delo, večina po Jano in Križanke.
Dom je za Rudija precej daleč na Dolenjskem. Je spreten vrtnar in na svoji domačiji prideluje zelenjavo za lastno rabo, ima pa tudi velik vrt, poln raznovrstnih cvetlic.
Na delo v Ljubljano se vozi z vlakom. Če malce preračunamo, hitro ugotovimo, da je precej jutranja in še kako delavna ptica. Med vožnjo spanca prav nič ne nadoknadi – raje kaj napiše, pravi in pokaže šop gosto popisanih listov. »Sem nadarjen za pisanje in slovnico in lahko bi pisal knjige. A s tem se ne da nič dosti zaslužiti,« že isti hip sklene.
Tudi prodaja časopisov – od vsakega zasluži razliko med nabavno in prodajno ceno – sicer ni pretirano donosna. »Moji zvesti kupci so v glavnem starejši, mladina pa ne bere. Samo televizija jih zanima in sedenje za računalnikom, potem se pa sprašujejo, zakaj jih boli križ,« skomigne z rameni. Vsaj desetkrat manjša je prodaja v primerjavi z dvajset ali trideset let nazaj. »Čeprav je bilo mesto takrat veliko manjše,« se čudi.
Že odkar pomni, so za posel najboljše sobote, sploh, kadar ljubljanska tržnica zaživi v soncu.
A Rudi nikakor ni godrnjač. Do vsakogar, ki le za hip pusti očem počiti na kakšni od polic z razstavljenimi tiskovinami, pristopi enako prijazno in enako navdušeno, kot da mu bo ravnokar prodal svoj prvi časopis. Tudi če brije veter ali grize mraz. »Pozimi me greje peč, ki jo namestim poleg stojnice. Ampak zdaj je še nimam, ker še ni tako hladno,« zamahne z roko, pa čeprav s(m)o mimoidoči že zapeti do vratu. Tri desetletja na ulici utrdijo.
Star je šestdeset let, a o upokojitvi niti ne more razmišljati. »Za preživetje služim sproti in za starost nisem mogel privarčevati. Želim si, da bi mi pri tem kaj pomagali občina ali država,« iskreno pove.
Do takrat pa mu lahko pomagamo tudi Ljubljančani. Da se naslednjič, ko hitimo na tržnico po solato, sadje ali ribe, ustavimo še pred njegovo stojnico in izberemo nekaj, kar nam bo najlepše kratilo čas. In ob tem z Rudijem obvezno spregovorimo vsaj par besed. V sebi namreč nosi tako pristen, vznesen in hvaležen odnos do življenja, da se ta hočeš nočeš preslika tudi na sogovornika. In za seboj pusti topel občutek, tudi ko si že daleč stran od pisanih polic s časopisi. Če hočeš, za vedno.
Kdaj ga boste obiskali?
(foto: Špela Zakotnik)
