Nekoč je bila urarna, danes je prva ljubljanska klobasarna. Ste jo že obiskali, nasproti ljubljanske stolnice? 

Cesar je naročil klobaso, gostilničar mu jo je prinesel k mizi, cesar jo je poskusil in ob prvem grižljaju navdušeno izjavil: »Pa saj to ni navadna klobasa, to je kranjska klobasa!«

Kratka legenda o tem, kako je ob obisku avstrijskega cesarja v deželi Kranjski kranjska klobasa dobila ime, je zapisana na oglasnem letaku Klobasarne, ki na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani – ali na kratko nasproti stolnice – vsak dan nahrani okoli 50 lačnih ust. »50 prodanih klobas na dan je norma, ki jo moramo izpolniti, da posel teče. Večino dni nam gre precej bolje,« pove Stanislav Logar – Stanč, šef Klobasarne.

Med največjimi oboževalci so najmlajši, sicer pa v Klobasarno zaidejo vse generacije. »Približno polovica je domačinov, med temi že precej rednih strank, druga polovica pa so turisti,« pove Stanč. Slednje poleg okrepčila privabi tudi svojevrstna dobrodošlica – stena z napisom 'Čas za kranjsko klobaso' v številnih jezikih.

Če ste mislili, da je ta vrsta hrane rezervirana bolj za hladne dni, velja prav nasprotno – posel najbolj cveti poleti in ob toplih sončnih dneh, ko se po mestu potepa največ ljudi. Na enega takšnih je Klobasarna podrla tudi rekord: med 250 in 300 prodanimi klobasami v enem samem dnevu, nam zaupa šef.

V Klobasarni vam postrežejo samo originalno slovensko kranjsko klobaso (ki je tudi zaščitena), izbrali so Arvajevo. Za bolj drobne želodčke polovica, za večje cela. »Rekord je podrl turist, ki je na mah zmazal dve naenkrat, kar je pol kilograma mesa,« se spominja Stanč. Z joto, ričetom in štruklji niso pozabili niti na vegetarijance, enega oziroma eno pa so uspeli celo spreobrniti. »Šlo je za turistko, ki je trdila da je vegetarijanka, a je želela poskusiti avtohtono slovensko kuhinjo in sem seveda sodi kranjska klobasa,« pripoveduje Stanč. »No, nisem pa prepričan, če je bila res čisto iskrena vegetarijanka. Klobasa ji je bila pa všeč,« se nasmehne.

Klobasarno je Stanč odprl na mestu, kjer je nekoč stala urarna. Marsikdo se še danes spominja velikanske ure, ki je nekoč krasila njen vhod in jo je danes zamenjala velika klobasa.

»Izhajam iz družine urarjev, s tem je pričel dedek že leta 1939, nadaljeval je oče. Tudi sam sem bil urar več kot 20 let.« Ko je Stanč videl, da je z urarstvom čedalje manj dela, v Ljubljani pa vse več turistov, je želel iz tega prostora ustvariti nekaj drugega.

»Najprej smo raziskali, kaj bi turisti v Ljubljani še želeli poizkusiti, in ugotovili smo, da je to, kar iščejo, kranjska klobasa. Gotovo si predstavljate, da mojega začetnega navdušenja nad Klobasarno oče ni delil, saj sem prekinil družinsko tradicijo,« pripoveduje.

Ko je Stanč idejo predstavil znanemu slovenskemu etnologu Janezu Bogataju, ga je ta nemudoma spodbudil, naj jo čim hitreje uresniči – če ne, jo bo kdo drug! K sreči je Stanč poslušal nasvet in julija lani Ljubljančanom prvič postregel kranjske klobase.

»Do danes je minilo leto in malce več kot trije meseci, odkar smo odprli, in rezultati so nad pričakovanji,« je ponosen. Moč tradicije se je dobro prepletla z vse večjim zavedanjem, da je kupovanje slovenskih in lokalnih proizvodov odgovorno do lokalnih pridelovalcev in okolja, nič manj pa seveda ni bistven tudi dober okus. V to smer bodo tudi nadaljevali in v kratkem boste na jedilniku lahko našli še eno slovensko specialiteto – potico. 

Ko se torej naslednjič znajdete pred ljubljansko Mestno hišo, zavijte še malce na levo. Verjetno pa se bo to zgodilo tudi, ko boste že čisto pozabili na ta sestavek – ko zadiši kranjska klobasa, je pač težko odkorakati v drugo smer.

(foto: Špela Zakotnik)