'Jaka Bitenc' je ime, ki v slovenski javnosti odmeva zadnjih nekaj let. Je eden izmed bolj znanih Ljubljančanov in zagotovo tudi eden izmed najbolj provokativnih. 'Borec za konopljo, za zdravje, za ljudi', kot se opiše sam, saj se nanj vsakodnevno obračajo hudo bolni posameznik, z raznimi zdravstvenimi težavami. Jaka je, s pomočjo obširnega znanja o konoplji, pomagal že mnogim. Pred leti je zbral 28000 podpisov Slovenk in Slovencev za samooskrbo s to, sicer prepovedano rastlino, ki pa je bila še desetletja nazaj popolnoma legalna. Pobude, ki jih je leto poprej že vložil Bogdan Krištofer Meško, je Jaka nato skupaj s podpisi predložil v parlament, a ta mu takrat ni prisluhnil. Niti njemu, niti preostalim večdesettisočim podpisnikom ne. So pa poslanci dokaj hitro uzakonili rabo umetnih tablet iz sintetizirane konoplje – kanabinoidov, ki imajo za razliko od naravne konoplje v rastlinski obliki mnogo stranskih učinkov ter ponovno polnijo blagajne farmacevtskih multinacionalk. A Jaka se ne vda in pravi, da bo vztrajal toliko časa, dokler se ne omogoči samooskrba s konopljo za vse, ki to potrebujejo ali želijo.

Zakaj ste se pred leti odločili, da se tako izpostavite in s tem hkrati tvegati pregon s strani države?

Zaradi svoje bolezni in neizmerne hvaležnosti ter ljubezni do svete rastilne oziroma konoplje, ki mi vsa ta leta rešuje življenje. Tako meni kot mnogim drugim.

Kakšno bolezen pa imate, če ni skrivnost?

Imam hudo obliko sladkorne bolezni. Preden sem začel z uživanjem konopljinih pripravkov, sem moral jemati za 70 % večje doze inzulina. Pred devetimi leti mi je začel inzulin zastajat v telesu, kar se še danes navzven kaže kot bule po telesu, torej rokah, nogah.… Nekega lepega dne sem imel 33 enot sladkorja v krvi, ki ni in ni hotel pasti. Kljub temu, da sem si  roku treh ur vbrizgal 60 enot inzulina, ni bilo nič bolje. Potem pa sem skadil en zvitek konoplje in sladkor mi je šel v trenutku dol. Konoplja je zame resnično sveta rastlina, ki mi je rešila življenje.

Kaj pa farmacevtski pripravki? Konec koncev ste le vsakodnevni uporabnik in posledično 'odvisnik' od inzulina?

Od malih nog sem bil popolnoma prepričan, da je farmacija moj angel varuh, edini subjekt na tem svetu, ki me rešuje in me pomaga ohranjati pri življenju. Včasih sem bil absolutno proti kakršnimkoli naravnim naukom in pripravkom, saj preprosto nisem verjel, da pomaga še kaj drugega kot kemija. Bil sem pristaš t.i. moderne medicine, v katero sem po vzoru staršev slepo verjel in bil kot otrok tudi velikokrat poskusni zajček za nove in nove vrste inzulinov. Danes mi je sicer izjemno žal, da sem telo izpostavljal vsem tem strupom, a sem očitno moral čez vse to in sem danes na mestu, kjer sem.

Že kot mulec sem izkusil vso krutost našega zdravstvenega sistema in odnos zdravnikov, saj so mi zelo zgodaj povedali, da je bolezen pri meni tako huda, da naj bi pri 24 letih ostal brez nog, rok in vida. Dodali so še, da naj v tem življenju niti ne bi mogel imeti otrok. No, danes, pri mojih 35 plus letih še vedno hodim okrog po lastnih nogah in imam tudi že skorajda odraslo deklico. Večinoma gre zasluga rednemu uživanju konoplje.

Kdaj ste zboleli za sladkorno?

Pri 9 letih, takoj po obveznem cepljenju. Po vsem kar sem prebral in izvedel od takrat, sem prepričan, da je to tudi neposredni vzrok. Torej vbrizganje tujkov v obliki farmcevtskega pripravka v moje telo. Naenkrat se mi je pojavilo ogromno sladkorja in ketonov v urinu pa sem praktično čez noč prišel na inzulin. Kar se meni osebno v vsej tej zgodbi zdi najbolj podlo s strani farmacije pa je predvsem to, da ne povejo kaj inzulin je. Inzulin ubija vse zdrave beta celice in tako potem postanemo inzulinski odvisniki. Čim človek pride na inzulin, pomeni, da bo celo življenje inzulinski odvisnik, to je težava. Farmacevtska podjetja tako postanejo naši doživljenjski 'dilerji', saj inzulina ne moremo sami proizvajat. Zaradi njihovega umetnega inzulina pa jaz ne bom nikoli zdrav, cilj farmacije ni nikoli ozdravitev, ampak bom kvečjemu še večji inzulinski odvisnik in torej kronični bolnik ter njihov doživljenjski odjemalec. Preden človeka začnejo „zdravit“, sploh ne bi rabil iznulina, saj bi se dalo telo spodbuditi k ponovni proizvodnji. Ko enkrat začneš nadomeščat z umetnim pa se zgodi to, kar se je, tako meni kot tudi vsem ostalim sladkornim bolnikom na inzulinu – vsi smo postali inzulinski odvisniki in posledično potencialni psihični bolniki. Poleg inzulina namreč sladkorni bolniki ne proizvajamo niti ostalih hormonov, kot je izjemno pomemben rastni hormon in vseh tistih, ki vplivajo na psiho, čustva, vse... Zato pri zdravljenju zahtevam(o) svobodo do samoodločanja.

Kakšne zdravstvene težave in stanja imajo ljudje, ki hodijo k vam po nasvete?

Vse vrste rakavih bolnikov in pri večini ljudi, ki pridejo k meni, cca. 90 odstotkov, gre za paliativo. Ostalih deset odstotkov pacientov pa zajema vse vrste avtoimunih bolezni, mišičnih distrofij, diabetes ena in dve, epilepsije, shizofrenije, multiple skleroze, depresije, glavkomi, revma, Parkinsonova bolezen, razne oblike nespečnosti... Povprečna starost je okrog 40, 50 let, ogromno je tudi otrok. Ko sem na primer na televizijski oddaji izjavil, da je psihična odvisnost od konoplje manjša kot od kave in čaja, me je začelo klicati ogromno staršev, ki so spraševali za nasvete zaradi svojih otrok z mišičnimi distrofijami, diabetesi, vedno več je tudi zelo mladih otrok, ki imajo rakava obolenja. Povprečno k meni pride 12 ljudi na dan, tudi do 14, Zdaj svetujem že sedmo leto zapored in sem vesel, da nam je uspelo v tem času rešiti ogromno ljudi.

Kako izgleda vaš posvet?

Najprej sprva vedno izrecno poudarim, da nisem zdravnik, ne po izobrazbi, ne po poklicu, sem kuhar in oče in vse ostalo, a ne zdravnik. Je pa res, da vem ogromno od delovanja konoplje, veliko več kot zdravniki sami. To sem se naučil preko natančnega zaznavanja in opazovanja lastnega telesa skozi vsa ta leta težke bolezni ter nešteto neštetih pogovorov z raznovrstnimi bolniki. Posledično vem ogromno od samega delovanja telesa in vpliva konoplje nanj.

Resnično se popolnoma posvetim prav vsakemu človeku, ki pride do mene po nasvet. Zdravniki so žal pozabili na ljudi in večinoma samo še predpisujejo zdravila. Jaz nisem niti zdravilec, poskušam pa samo lepo in ponavadi čisto direktno povedati človeku, mu predstavit stanje, v katerem se je znašel od A do Ž. Opozorim na možne prehodne stranske učinke, hkrati pa se pogovor vedno začne s poudarkom na pomembnosti prehrane, gibanja, zmanjšanja stresa, skratka celotnega življenjskega stila.… Zdravljenje je vedno celostno in tako je tudi treba pristopit. Ne drži in niti ne želim, da kdo dobi takšen vtis, da bo rekel: "Aha, olje imam, bom nadaljeval s starim nezdravim načinom življenja in bom zdrav." Gre vedno za kompletno spremembo načina življenja, ki je pripeljalo do bolezni.

Ali ljudje zaradi jemanja konopljinega olja opustijo medicinsko zdravljenje?

Lahko bi kvečjemu rekli, da medicina ‘opusti’ njih. To so ljudje, od katerih zdravstvo dejansko dvigne roke in jim reče: "Kolikor vam je še ostalo, pojdite za te tri tedne, en mesec domov in odživite svoje." Ko človek to sliši pri 48 letih je, milo rečeno, šokiran. In potem vpraša zdravnika:"Kaj nisi ti zdravnik, da mi boš pomagal in dal upanje?"

Res je, da vsi zdravniki niso isti, je pa vsaj polovica takšnih, ki govorijo pacientom: "Gospod, umrli boste…" Že od tega se človeku lahko poslabša stanje. Eni zdravniki tudi strogo zagovarjajo, da je med kemoterapijo prepovedana kakršnakoli alternativa, drugi svetujejo pacientom, naj poskusijo vse, kar je v njihovi moči in vse, za kar menijo, da bi jim lahko pomagalo, poleg uradnega zdravljenja. .

Ljudje, ki pridejo k meni po nasvet, so večinoma pozitivni glede poteka bolezni, je pa res, da jih žal veliko pride prepozno. Vsakemu do zdaj sem in bom tudi v prihodnje svetoval, naj se pogovori s svojim zdravnikom glede jemanja olja, in naj zdravniku, če le čuti, da je lahko iskren do njega, nujno pove vse – kaj jemlje, koliko in kdaj. Moja želja in cilj je že od nekdaj sodelovanje z zdravniki, delati bi mogli z roko v roki.

Kakšni pa so sicer odzivi zdravnikov?

Zelo različni, v eni izmed uglednejših bolnišnic pri nas, so npr. zagrozili pacientom s policijo oz. sankcijami, če bodo uporabljali olje. Ampak spet ne moremo posploševati na vse zdravnike, sicer pa mislim, če bi zdravniki res delali in odgovarjali s srcem, bi bile zadeve popolnoma drugačne. Kdo pa hoče bolanemu ali celo umirajočemu človeku odreči kakršnokoli možnost, ki bi lahko pomagala k njegovi ozdravitvi?

Pridejo zdravniki tudi kdaj do vas?

Moja osebna zdravnica, ki je šla pred parimi leti ven iz zdravstva oziroma, jaz temu pravim kar farmacije, in je sedaj v pokoju, k meni redno napoti vse, ki jo sprašujejo za nasvet. Iz Onkološkega inštituta so se pri nas že oglasili zdravniki, iz Kliničnega centra sta že pred leti prišli zdravnica in višja medicinska sestra k meni in me naslovili z besedami: "Kolega kar povejte, vas bomo poslušali." Oglasili pa so se tudi iz farmacevtskih družb. Do nas prihajajo iz Leka, Krke, Novartisa, tudi iz Bayerja. Sicer pa so pacienti, ki si lajšajo bolezen oz. se zdravijo z oljem po poklicu med drugim sodniki, odvetniki, policaji, kriminalisti. Moram pa poudarit, da imam zelo veliko pozitivnih izkušenj tudi iz zdravniških lobijev. Zdravnica s Hrvaške, ki je bila na smrtni postelji, je zaupala mojemu nasvetu in vzela pošteno količino olja. Danes hodi po svetu normalno. S konzumiranjem konopljinega jantarja se začne obnova kostnega mozga, možganov ...

Kam, če sploh, se premikamo v Sloveniji v smislu zakonodaje?

Se premikamo, a prepočasi. Sam sem daleč najbolj aktiven pri nas. Žal pa se premiki, tako kot na začetku v ZDA, usmerjajo v farmacevtske vode. Kar pomeni, da moraš kot navaden smrtnik najprej zboleti, če želiš uporabljati konopljo. Kaj pa preventiva? Sporno pri te zadevi je, da veljajo sankcije za vse, ki poskušajo karkoli sami proizvesti. Kaj je dobro iz tega, kar smo zdaj dobili? Dobro je, da se je Icanna inštitut vklopil v to razpravo. Iz tega stališča smo lahko veseli, ne vem pa kaj to pomeni za nas, državljane.

Med zdravniki opažate kakšen napredek v smislu osveščenosti?

Problem je... Veliko zdravnikov je zelo osveščenih, recimo nekje ti onkolog odkrito priporoči konopljin jantar, a le takrat, ko nima halje na sebi. To mi je zaupalo kar nekaj mojih pacientov. Najslabše pa je, da nimamo formalno izobraženih zdravnikov iz tega področja. Zdaj se tisti, ki jih zanima in zanima jih veliko, saj vidijo na lastne oči dostikrat čudežne rezultate, izobražujejo sami, kolikor se pač lahko. Dajejo dronabinol, kanabinol, to je v bistvu vse sintetično. Največji probem pa je v tem, da zdravnikom farmacevti razlagajo, da sta zdravilni učinkovini samo thc in cbd, medtem ko gre v resnici za eno strukturo kanabinoidov, olj in vse to kar damo mi skupaj je zdravilno.

Kakšni so po vašem mnenju obeti za prihodnost?

Odkrito rečeno ne vem, vem pa, da če bi bili vsi ljudje vsaj malo bolj aktivni na tem področju, se danes sploh ne bi spraševali o samooskrbi. Imeli bi družbeno sprejemljivo kajenje konoplje, enako kot na Nizozemskem, morda celo v zaprtih prostorih, saj čisti konopljin dim ni škodljiv napram tobaku in drugim zadevam.

Vodite tudi predavanja in osebna svetovanja?

Tako je, v Ljubljani sem bil včasih prisoten v Kinu Šiška, kjer sem imel osebna svetovanja, v Lepi žogi in Bistroju Bazilika ravno tako, v klubu Maxi Market, kjer me dostikrat vidijo tudi politiki... Vsi tisti, ki me želijo slišati, me slišijo. Je pa res, da sem tako dobro poučen o konoplji, da morda kakšnim posameznikom včasih jaz ne znam prisluhniti. Sicer pa preko Slovenskega socialnega kluba za konopljo pogosto organiziramo tudi predavanja in svetovanja v zvezi s konopljo po celi Sloveniji.

Kaj bi bil po vašem optimum za dobro ljudi? Samooskrba?

Leta 2012 smo vložili v parlament tri zakone in zbrali čez 28.000 podpisov. Naše zahteve se od takrat niso spremenile in zahtevamo natanko tisto, kar smo že takrat. Nič drugega. Kaj smo zahtevali takrat? Samooskrbo ljudi. Pustite nas na miru, da si sami vzgajamo svoja zdravila, ne da smo odvisni od farmacije in za to še porabljamo davkoplačevalski denar. To je prva zahteva, druga pa je ustanovitev oddelka za konopljo znotraj Ministrstva za zdravstvo. Ta bo sestavljen iz posameznikov, ki so se ozdravili... Zahtevamo, da se ustanovi urad za konopljo, ki bo združeval glas vseh iniciativ, ki jih zanima samooskrba.

Tudi če bo država vse to sprejela pa nas še vedno lahko izigra z licencami. Bojim se, da se zna zgoditi to, kar se je v Kanadi. Prej je bilo npr. 40.000 posameznih proizvajalcev konoplje, zdaj pa je vlada podelila licence zgolj 300 podjetjem, saj ta ogromno stane. Bojim se fašizma, ki ga država že sicer izvaja nad našimi življenji. Sem na primer za registracijo vseh uporabnikov konoplje, če istočasno registriramo tudi vse pivce piva, kokakole, vina, viskija... Realno pa ne rabimo popisa nikogar.

Kaj pa legalizacija?

Legalizacija je na dolgi rok najboljša tržna niša, na letni ravni bi dobila Slovenija milijone Evrov, konoplja bi, poleg življenj in okolja, reševala tudi proračun. Je pa vprašanje, ali nam je v interesu rešit proračun, ali nam je bolj v interesu zadolževanje in dolgoročna odvisnost od nekoga tam višje.…? Govori se o ukrepih, ki ponavadi prizadenejo ljudi, ki so že tako pod pragom revščine, hkrati pa plačujemo po 21000 tisoč Eurov in več na mesec za neke svetovalce in uslužbence ti. Slabe banke.

Kaj bi lahko Ljubljana lahko imela dobrega od tega, če bi se povedano realiziralo?

Vsekakor velik prihodek v mestni proračun in kontrolo nad distribucijo konoplje. Žmauc, Makalonca in podobne lokacije bi se lahko preuredile v Coffe shop-e... Se pravi, da bi se lahko bolj preusmerili na zelišča. Seveda bi tu postavili omejitev, nekaj let se poizkusi s parimi lokacijami, pazi se, da zraven ni vrtcev, šol, se pravi ustanov, ki učijo otroke odraščati, tako kot je to na Nizozemskem, v Španiji in še kje drugje. Če damo nekaj v poizkusno obdobje in potem vidimo, da je dobra praksa, to lahko pride potem v stalno. Vse bi delali postopoma, čisto zaradi sistema. Če bi bilo po moje bi imela vsaka občina najmanj 5-6 takih coffe shopov, ki bi skrbeli tako za preventivo in osveščanje ljudi, kot za kurativo. Predvsem pa bi najraje videl vse te naše 'strokovnjake', da vsaj enkrat poskusijo konopljo, preden o njej na veliko razpravljajo. Dokler je ne poskusijo, praktično ne morejo realno govoriti o teh zadevah.

Kakšna misel za konec?

Mi smo za sodelovanje in skupno reševanje teh zadev z zdravniki, z državo, a pod pogojem, da ne pride do zlorab, ki bi področje potisnile v roke lobijem. Iskreno se zahvaljujem za vse podpise in besede, dobivam ogromno sporočil v smislu, "Hvala bogu, da obstajaš". Hvala tudi vam, da ste. Ljudska iniciativa je že zdavnaj pokazala interes, zdaj moramo samo še politiko prepričat, da je dobro za vse. Nekateri politiki so že pokazali nekaj razumevanja, a zaenkrat je interesa med njimi očitno še premalo. Sam bom delal, dokler zakon ne bo spremenjen. Včasih imam občutek, da smo tik preden, naslednjič, da nam ne bo nikoli uspelo…  Včasih ne vem več, kaj je dejansko res, zelo čustveno jemljem vse skupaj. Veliko ljudi in strokovnjakov je za, vedno več, a še vedno jih je veliko tudi proti in ravno ti so podprti z močnimi kapitalskimi vložki. Nam je seveda težje, saj nismo financirani s strani nikogar…. Dostikrat rečem, da sem ljudski človek, kot Kramberger. Poskušam rešit življenje samemu sebi in ljudem okrog mene.

Pripravila: Urška Košir

Foto: osebni arhiv, Dreamstime.com