Dobrega pol leta mineva, odkar sem se iz domžalskega konca preselil v Ljubljano. 'Najlepše mesto na svetu', bi rekel moj novi župan. Moj novi dom je postalo stanovanje v Dravljah. Na začetku traja, da se privadiš. Novih obrazov, novih znancev, ki sčasoma postanejo prijatelji, novih ritualov in običajev. In ravno te dni sem razmišljal, kaj je bilo tisto, kar se me je v tega pol leta bivanja v prestolnici najbolj dotaknilo. Kdo od novih ljudi, ki sem jih spoznal, me je na nek način najbolj zaznamoval...

Vsekakor je to Jakec, fantič star štiri leta. Eden najbolj bistrih otrok, ki sem jih kadarkoli spoznal. Njegov pogled je radoveden in rahlo nagajiv, njegova glava malce zakrivljena, običajno v levo. Vedno sedi. V posebnem vozičku. Jakec ima namreč cerebralno paralizo. Čisto na kratko in po domače: pri cerebralni paralizi gre za moteno gibanje in telesno držo kot posledico možganskih okvar, nastalih pred rojstvom ali po njem. Simptomi cerebralne paralize so med drugim epileptični napadi, učne težave ali zaostajanje v učnem razvoju.

Njegov oče Matjaž ima status 'draveljske legende'. To lahko mirno zapišem, brez kančka pretiravanja. In Matjaž je zagotovo eden najbolj pozitivnih ljudi, ki sem jih imel možnost spoznat. Izjemen borec. Vse skupaj bi ga lahko zlomilo in pahnilo v krog zagrenjenosti, smiljenja samemu sebi, morda celo samoobtoževanja. Toda ne. Sprejel je dejstvo, da ima otroka, ki zahteva nego 24 ur na dan, 7 dni na teden. Tovrstno zdravljenje je hudičevo draga zadeva in v nekem trenutku se je Matjaž odločil. Nič več pregrešno dragih terapij v tujini. Tak terapevtski center bomo imeli tudi v Sloveniji. Bil je to velikopotezen in drzen projekt, tudi polena so letela pod noge, slišati je bilo posmeh iz ust nekaterih. A kljub temu je bilo tistih, ki so bili pripravljeni pomagat, veliko več. Zgodila se je medijsko odmevna akcija, v katero so se aktivno vključili tudi slovenski hokejisti, Matjaževi prijatelji, bivši soigralci. Pri nas v Dravljah je bila tako nekega lepega dne organizirana prava delovna akcija. Cel kup ljudi, ki so zastonj pomagali gradit hišo, ki res ni majhna. Pa potem opremljanje, iskanje ustreznega kadra, vse z namenom, da se lahko otroci s cerebralno paralizo zdravijo tudi v Sloveniji.

Nedolgo nazaj sem oba srečal v lokalu, ki je stalna baza 'draveljskih bojevnikov' in v katerem običajno 'rešujemo svet'. Jakec je bil malce prehlajen. Sedimo, pijemo kavo, se pogovarjamo. Jakec je pico. Počasi, a z užitkom in si nas z zanimanjem ogleduje. Zdaj nas že pozna. Teče mu iz nosa. Na toaleto skočim po brisačke, ker je pri mizi zmanjkalo robčkov. Nežno mu dvignem glavo in obrišem mali nosek. "Bolje?" Pokima. "Kako ti je ime”, vpraša. “Dušan”, odvrnem. Nasmehne se, nakar me preseneti z izjavo: "Še noska obrisat, ampak z novo brisačko!" No, morda mu en del možganov, ki kontrolira gibanje in hojo res ne dela najbolje, a so drugi deli možganov razviti toliko bolj. Ko se je najedel, še sam zravna glavo in reče: "Oči, sokca bi." Natakarica prinese 2 deci jabolčnega soka, hiša časti. Za Jakca vse.

Matjaž me pogleda in reče : "Dule, veš... Jakec bo nekega dne shodil. Hodil bo sam. Morda bo trajalo pet let, morda deset, ampak shodil bo." Pokimam in se obrnem stran. Jakec je borec! Shodil bo. Potem pa mi pravimo, da imamo hude težave v življenju... V tistem trenutku nisem vedel, kdo od naju ima bolj solzne oči. Nekoč bo Jakec prišel v lokal na jabolčni sok sam. Brez vozička in brez spremstva. Ja, danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.*

Dušan Jambrošič je ljubiteljski pisatelj izvrstnih kolumn, ki od danes naprej redno sodeluje pri ustvarjanju vsebin na blogu Doma v Ljubljani. Njegove iskrene in navdihujoče zapise bomo lahko spremljali vsak prvi in zadnji teden v mesecu.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Shutterstock - Vse slike so simbolične!

*izjava M. Kučan, ob nastanku Slovenije, 25.6.1991