Enako kot lansko leto tak čas, tudi letošnji december po službeni dolžnosti preživljam v parkirni hiši. V centru mesta pod Kongresnim trgom, kjer je vedno akcija. Sčasoma se jih navadiš. Brezdomcev s svojo obvezno steklenico najcenejša vina, ki jim vsakič znova prijazno, a odločno poveš, kje se ne smejo zadrževat. Potem so tu narkomani, ki občasno zavzamejo požarne stopnice ali zasilne izhode za svoj novi odmerek heroina v žilo. Tudi njih dosledno in vztrajno prosimo, da se odstranijo. Ne smemo pozabit še Kraljev ulice, ki ob vhodih v  garažno hišo prodajajo revijo, v kateri se čisto mimogrede najde cel kup zelo zanimivih in kvalitetnih člankov. Oni so že prave maskote hiše in tako rekoč člani "hišnega ansambla." Pač, služba kot vsaka druga. Le razmere in okoliščine so včasih malce posebne. Včasih napete, dostikrat pa se tem ljudem od srca nasmejiš ali presenečen obstaneš, ko te presenetijo s tako inteligentno, lucidno izjavo, da se vprašaš: ''Od kje si pa to zdaj potegnil, stari?''

Zgodilo se je nekaj dni nazaj. Delal sem obhod po tretji kleti, v parkirni hiši Kongresni trg je sicer pet kleti, zadnji dve sta namenjeni abonentom, torej tistim, ki imajo zakupljen parkirni prostor za dlje časa, nakar slišim, da je nekaj strahovito počilo. Sicer se ni sprožil nobeden od alarmov, ampak zvenelo je kot eksplozija. In začnem teči. In tečem kolikor me noge nesejo ter ob tem ugotavljam, da bi bilo morda pametno nehat kadit. Ko pridem na mesto, kjer se je še vedno rahlo kadilo, sem imel kaj videt. Skupina mulcev, verjetno nihče od njih še ni bil polnoleten, se je očitno odločila, da si bo veseli december popestrila na način, da bodo malce metali petarade v garažni hiši. Ne fantje, ne boste! Ne v moji izmeni. Kasneje so me fantje podučili, da je zvok v garažni hiši pri poku petarde fenomenalen. Fenomenalen? A res? Šlo jim je na smeh vse do trenutka, dokler nisem omenil prihoda policije in zvišal ton glasu. Običajno težave tako v službi kot doma rad rešujem na miren, kulturen, civiliziran način. Ampak včasih je pač potrebno povzdignit glas, ker drugače ne gre. Iskreno povedano... nikoli nisem razumel v čem je čar pokanja petard? Gre za užitek posebne sorte, ki ga le jaz ne razumem? Ali gre za nekaj, kar bi moralo biti zakonsko prepovedano? Trg prodaje pirotehničnih sredstev vsako leto v tem času cveti. Jaz bi vse to, z izjemo raket, ki pričarajo ognjemet, izrecno prepovedal. Resno mislim. Te rajca pokanje? Ni panike, stari. Preseli se v Sirijo ali Afganistan. Tam poka na dnevni bazi, eksplozije vseh vrst, če ti je to tako zelo všeč...

No, vseeno se mi zdi prav, da tole današnjo kolumno, ki je vendarle posebna, Božična zaključim v malce bolj veselem tonu. Ravno včeraj sva s kolegico sedela v centru mesta in pila 'kuhančka'. Debata je med drugim nanesla tudi na to, da je Ljubljana decembra res čarobno lepa, da bi se dalo naredit še nekaj izboljšav. Ona pogreša drsališče v centru mesta. Letos ga, razen v Tivoliju ni. Prejšnja leta je bilo drsališče na Trgu republike, pred tem na Gospodarskem razstavišču. No, čisto iskreno, jaz drsališča ne pogrešam. Mene spravit na drsalke, eeem, mislim, da tega filma ne bomo gledali. Jaz z dosti večjo nestrpnostjo, čakam na čas, ko bo po Ljubljani spet zapeljal tramvaj. Sicer je tramvaj v Ljubljani svojo poslovilno vožnjo odpeljal 20. decembra 1958. Zdaj pa se spet vedno glasneje govori in načrtuje o tem, da naj se spet vrne v mesto kot ena od oblik javnega prevoza. To bi bilo super. Si predstavljate tramvaje okrašene z lučkami, ki jih vozijo šoferji oblečeni v Božičke? Mislim, da imajo v Zagrebu, ki je bil čisto takole mimogrede, letos že drugo leto zapored razglašen za najbolj zaželeno božično destinacijo v kategoriji evropskih prestolnic, nekaj podobnega.

Čaroben, lep in magičen vikend vam želim, kjerkoli ga boste že preživeli. Obenem pa vam iz srca želim vesel, topel in lep Božič.

Se beremo čez teden dni, v še zadnji kolumni letos.

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com