Pred časom v mestu srečam znanca iz domžalskega konca. "Kaj je zdaj ti, novopečeni Ljubljančan?" me ogovori. Šla sva na kavo, debata je nanesla na cel kup zadev. Tudi o ženskah sva spregovorila besedo ali dve.... "In, kakšne so Ljubljančanke?", me vpraša s pomenljivim nasmeškom.

No, tale moj hudo radovedni prijatelj ima svojo teorijo. Baje so ljubljanska dekleta hudo vzvišena, naduta in nedostopna. Z enim stavkom - težko jih je spravit v posteljo. Menda naj bi bila tudi materialistično usmerjena. Nasmehnem se. Dečko je direkten kot vedno. Škoda le, ker ni malo bolj samokritičen. Če bi bil, bi vedel, da znamo biti tudi mi iz domžalskega konca hudo naduti. Ker pač prihajamo iz občine, ki je bila nekoč gospodarsko najbolj razvita in najbogatejša v državi. Poudarek je seveda na nekoč. Od stare slave se pač ne da živeti.

Kakorkoli, njegovo skrito vprašanje je bila v bistvu provokacija. Jasno, da mu nisem dal zadoščenja in potrdil njegovega zmotnega prepričanja. V vsaki državi je pač tako, da se imajo prebivalci glavnega mesta za 'nekaj več'. Seveda ne vsi. A kdorkoli se je kdaj sprehajal po Zagrebu ali Beogradu in opazoval ženske tam, točno ve, o čem govorim. Premerila te bo od nog do glave, ugotovila, da si ji morda nezanimiv sogovornik, ali da je fizično pač ne privlačiš, v izgovor rekla, da si gre na wc napudrat svoj nos s tremi pegicami in se ne bo nikoli več vrnila. Takšna znajo biti dekleta tako v Zagrebu kot v Beogradu. Vem. Iz lastnih izkušenj. Seveda ne vse, posploševanje in metanje vseh v isti koš ni nikoli dobro.

Vsaka slovenska pokrajina ima svoje specifike. Tudi glede žensk. Navsezadnje že samo okolje, v katerem nekdo živi, pomembno sooblikuje človekovo osebnost. Primorke recimo, so mi zelo všeč, tudi zaradi njihovega seksi naglasa. Odprte. Sproščene. Odštekane. Gorenjke? Znajo pozitivno presenetit. Prav nič škrte, če se že gremo igre s klišeji in stereotipi. Štajerke? Uf. Z njimi in Prekmurkami sem imel še najmanj izkušenj, kar je pravzaprav škoda. Z veseljem namreč spoznavam lepote domovine. Tako in drugače. In preden se bo komu zazdelo, da je tole pisanje zametek nekega mehko erotičnega romana v stilu 49 odtenkov slovenske strasti, se moti. Je pa dejstvo, da so Slovenke, in vsak, ki je vsaj malo potoval po svetu, se bo s tem strinjal, zelo dobre ženske. Za pogledat. Karakterno? Pa tako prikupno zmedene.

In kakšne so torej Ljubljančanke? Če se usmerim predvsem na mlajšo generacijo, kajti z zrelimi meščanskimi damami zaenkrat nimam kaj dosti opravka, lahko rečem, da zelo lepo dišijo. Običajno, ko gre mimo mene lepo nadišavljena ženska, poskušam ugotovit, za kateri parfum gre. Belgijska proizvodnja? Morda francoska? Nekaj dragega? Zagotovo. Všeč mi je, če vonj parfuma ni premočan ali pretirano agresiven.

Težava je le v tem, da skoraj vsa dekleta dišijo isto. Očitno gre za nek čredni nagon. Vonji parfumov so podobni. Podobne so torbice, podobni so škorenjčki. Pogrešam malce več občutka za lastno identieto. Ali ni bilo svoje čase tako, da je ženska čisto 'ven padla', če je v lokalu zagledala drugo, ki ima enako torbico, ali, bognedaj, enake čevlje? Zdaj tega ni več. Vse bi rade bile tako drugačne in samosvoje, a na koncu izpadejo grozljivo podobne. Druga drugi in vsem ostalim. Podobnost se zazna v načinu ličenja, oblačenja, obnašanja. Škoda. Očitno sem eden tistih starodobnih romantikov, ki živijo v nekem zgrešenem prepričanju, da naj bi bile ravno prebivalke glavnega mesta posebne. Da naj bi bile vse prave dame. Ampak ok, na tem mestu govorim o mladenkah in od odraščajočih deklet tega pač ni za pričakovat.

Kakorkoli... Ko razmišljam o Ljubljančankah, ne morem, da ne bi pomislil na njo. Na gospodično, ki sem jo slučajno srečal v nekem lokalu, kmalu po selitvi v prestolnico. Recimo, da ji je ime Petra. Lahko bi bila tudi Alenka, Nataša ali Simona. Njena identiteta niti ni bistvena. Bistveno je, da gre za žensko, ki bo kmalu dopolnila 30 let. Rojena Ljubljančanka. Sicer ni ena od tistih, ki ji je blazno pomembno, da žura v najboljših ljubljanskih klubih. Niti ni ena tistih, ki garderobo, torbice in čevlje nakupuje v najboljših trgovinah.

A Petra je, kljub temu, lepa ženska. Vredna greha. In morda je ravno v tem njena največja tragedija. Moški takoj opazijo njeno rit. Oprsje. Postavo. Lep obraz. Skoraj vsi pa zgrešijo njene oči. Ki so otožne. In žalostne. Po pol ure pogovora, ko se mi je po zaslugi popite pijače odprla malo bolj, kot bi se sicer, mi je bilo kristalno jasno, da gre za žensko, ki je, kjub veličastnemu videzu in dobri službi, strašno osamljena. Da razčistimo - nobenega telesnega stika nisva imela. Le pogovor. In po tem pogovoru mi je bilo jasno, da je več kot očitno razočarana nad moškimi. Išče le nežnost, toplino, bližino, dobi pa... Morda pa le išče napačne stvari na napačnih mestih. A veliko lažje je žensko, ki gre z vsakim moškim, okarakterizirat za "lahko", kot jo poskušat resnično razumet. Zato sem jo kar direktno vprašal: "Zakaj se moraš 'dat dol' z vsakim latino ljubimcem tu naokrog? Samo, da je visok in temen pa je kul?" Nelagodno je trznila. Ups, prestopil sem mejo. Se oproščam.

Veliko je govora o odvisnosti od alkohola in drog. Zadnje čase se vse več piše tudi o anoreksiji in bulimiji ter o odvisnosti od iger na srečo... Zelo malo pa se govori o zasvojenosti z odnosi, o zasvojenosti s seksom. Kot, da bi bila to neka tabu tema v deželici podalpski. Kot, da to ne bi obstajalo. A obstaja. Le na drugačen, bolj prikrit način. Ljudje, ki se ves čas zapletajo v napačne odnose in ekspresno hitro menjavajo spolne partnerje (pa ne zaradi užitka in prosim, ne recite temu ljubezen), namreč zelo redko poiščejo pomoč.

In če me še kdo vpraša, ali so Ljubljančanke bistveno drugačne, kot ženske z ostalih delov Slovenije, bo moj odgovor preprost, a odločen: ne. Če že, nekatere le delujejo bolj naduto in nedostopno, a se je tudi v teh primerih vedno pametno vprašati, kaj vse se skriva za to masko nedostopnosti. Morda zapuščenost. Morda nezaupanje. Ali kaj tretjega... Lahko pa bi sklepal, da so ljubljanska dekleta osebnostno malenkost bolj 'hladna', ker živijo v - za slovenske razmere - relativno velikem mestu. Tu so odnosi vseeno bolj hladni in površinski, kot v majhnih krajih, kjer se vsi med seboj poznamo že od ranega otroštva.

Dušan Jambrošič je ljubiteljski pisatelj izvrstnih kolumn, ki od februarja sodeluje pri ustvarjanju vsebin na blogu Doma v Ljubljani. Od marca dalje bomo njegove iskrene in navdihujoče zapise lahko spremljali enkrat na teden.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Shutterstock