Dušanov dnevnik, 18. del - Kaj bodo pa sosedovi rekli...
Pred dnevi sem, bolj kot ne slučajno zašel na nek portal, kjer se je vnela strastna in divja debata. V glavni vlogi je nastopala gospodična iz Ljubljane, stara 33 let, ki se je znašla v zvezi z dve leti mlajšim partnerjem. In tu se zgodba šele začne...
Ona je zaposlena, živi v najemniški garsonjeri v centr mesta, njen partner pa je brez službe in živi pri svojih starših, torej v 'hotelu mama'. Skratka, gospodična je udeležence foruma prosila za mnenje. Ali je smiselno vztrajat v zvezi z nekom, ki je premalo ambiciozen, neodgovoren, neresen in, vsaj po njenem mnenju, službe ne išče dovolj aktivno. Nič ni povedala o tem, kakšen je njen tip kot partner. Je nežen, pozoren, razumevajoč, dober poslušalec, ji pomaga pri gospodinjskih opravilih? Moti jo, ker je dečko brez službe in brez rednega prihodka. Moti jo tudi, ker ji je on menda rekel, da dokler ne najde službe, ne razmišlja o resni zvezi, še manj o družini in otrocih. Ga ima ona sploh rada? Ima on rad njo? Vem, da je moške najlažje obsodit za vse napake in težave v zvezi. Krivi so tipi. Seveda, kdo pa drug. Nezaslišano bi bilo, že samo pomislit na možnost, da kdaj pa kdaj tudi ženske naredijo kakšno napako. In to pošteno. Ampak ne! Ženske so nedolžne, sladke in nikoli nič krive. Seveda ne. Glavno mesto Slovenije pa je Murska Sobota, ali kako?
Odgovori forumašev – predvidevam, da je šlo večinoma za ženske, so bili zanimivi. Večina ji je svetovala, naj si najde nekega novega partnerja. Takega, ki bo bolj resen, odgovoren, finančno samostojen, zrel. Zrel? Kaj pa je definicija zrelosti?
Pred časom sem se zapletel z gospodično, ki je prekinila zvezo z bivšim. Je mati majhnega otroka, sinčka. Bi mi to moralo predstavljati oviro? Ne vem. Tisti hip je ni. Pred sabo sem imel gospodično, ki je lušna za pogledat, ima lep glas, kar je zame zelo pomembna kategorija, je inteligentna, komunikativna, zabavna in ima razčiščene pojme v glavi. Vsaj tako se je zdelo. Pa še dobro piše. Jackpot! Midva bi se lahko le o pisanju blogov pogovarjala dve uri. Ko sem jo postavil pred dejstvo, bova par ali ne bova, se je zgodba končala. Ni me bilo več med njenimi prijatelji na fb. Vrnila se je k bivšemu. Človeku, ki jo rad pretepa in izvaja ljubosumne izpade. Saj razumem … puder prikrije modrice, umeten nasmeh prikrije bedo, ona pa ima tipa, ki dobro zgleda in dobro zasluži. Na tej točki se začne odvijat znana zgodba, ki se ji reče 'Komu mi lažemo, da smo srečna družina'. Klasičen slovenski scenarij. Nekaj podobnega gledam doma že skoraj 30 let. Pomembno je ustvarjanje vtisa. Pomenbno je, kaj si o nas mislijo sosedje, žlahta, okolica. Razumem! Lepe rože na balkonu, urejeno dvorišče in sveže opran, bleščeče čist avto ter v piko pospravljeno stanovanje. v smislu, če kdo pride na obisk, da nas ne bo sram, bodo prikrili vse slabo. Udarce, žaljivke, čustveno nasilje, tišino, pomanjkanje normalne komunikacije in odnosa. Ja, seveda... Pa komu mi to lažemo? Če se že gre za vtis, ki ga delamo na sosede, kar se meni osebno zdi butasto… Ali nas morda oni ne slišijo, ko se mi kregamo? Slišijo, brez skrbi. Sploh starejše gospe, ki so v pokoju in nimajo pametnejšega dela kot da opazujejo kaj se dogaja pri sosedih. Ah...
Kaj, ko bi se malce manj ukvarjali z mnenjem okolice in malce več s kvaliteto naših odnosov, naše komunikacije, naših življenj? Nikoli nisem najbolje razumel ljudi, ki jim pogled ne seže dlje kot do sosedovega dvorišča. In vedno sem se spraševal: ''Stari moj, je tvoje življenje res tako dolgočasn,o bedno in nezanimivo, da moraš z daljnogledom kukat na sosedovo dvorišče, da bolje vidiš? Pokrij se raje z oddejo in pojdi spat. Boš imel zagotovo več od tega, morda pa secelo zbudiš malce bolj 'skuliran'.
Vedno sem občudoval ljudi, ne glede na spol, ki jim je po koncu zveze uspelo priznati: "Ja, napako sem naredil/a, tu ali tam. A malo jih je, tako zelo malo. Vi, dragi bralci, se imejte preprosto radi, ustvarjanje vtisa na sosede pa mirno prepustite drugim. Magari kar sosedom pa naj se oni trudijo narediti vtis na vas...
Napisal: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič
Slike: Dreamstime.com