Prejšnji teden se je zapis zaključil pri sosedu, ki je dobrega pol leta živel v stanovanju nad mojim. Saj se spomnite, govora je bilo o postavnem, simpatičnem fantu, po videzu sodeč približno mojih let, ki je bil očitno v fazi, ko je svoje spolne partnerke menjal hitreje kot kameleon barvo. Ali je šlo za prebolevanje neke intenzivne in dolge zveze ali česa drugega, ne vem. Niti me ni zanimalo, navsezadnje, to niti ni moja stvar. A moja soseda Rozi ni bila najbolj navdušena nad zvoki, ki so prihajali iz zgornjega stanovanja...

Enkrat, ko sta bila še posebej glasna in strastna in sem si mislil pri sebi: ''To stari. ti samo uživaj'', sem ravno srečal gospo Rozi na stopnicah. Zmajevala je z glavo in rekla: ''Ko smo bili mladi, smo bili bolj...'' in utihnila. No, povejte Rozi... "Kaj je bilo, ko ste bili vi mladi? Seksata pač! In glasna sta. Nič takega. Ura ni ena zjutraj in ne bomo klicali policije. Dajte pustit ljudem malo užitka." Zakuhala je kot rak in postala rdeča v glavo kot paradižnik sredi avgusta. Pa sploh nisem bil nespoštljiv, nesramen ali kaj podobnega. A ji očitno moj izbor besed ni bil všeč. Včasih so torej seksali potihem? Enkrat na teden in bili čisto nemoteči? Ok to lahko poskušam razumeti. Zgodil se je trk dveh različnih generacij.

In ja, ko smo že ravno pri naši slavni gospe Rozi... Na tem mestu moram biti pošten in še enkrat povedat, da je bila dolgo edina oseba, ki je čistila naše skupne prostore. V našem primeru večstanovanjska hiše s šestimi samostojnimi stanovanji, so to stopnišče, hodnik in garaža ter pralnica.

Zdelo se mi je nepošteno od nas, mlajših sostanovalcev, ki nam očitno na kraj pameti ni padlo, da bi v roke vzeli sesalec, ali krpo ali metlo. Zato sem naredil, kar je bilo pač treba naredit pač in si pošteno porazdelit delo. Nekega sobotnega dopoldneva sem imel dovolj in sem se odločil za čistilno akcijo skupnih prostorov. Zakaj ravno sobota dopoldne? Ker sem vedel, da so moji sosedje - zgornji, spodnji in srednji, pač večinoma doma.  Ko začnem s sesanjem, se iz zgornjega nadstropja nariše nov sosed in reče: "Kva pa ti delaš, stari?" Pogledam ga in rečem: "A ne vidiš? Tepih sesam. Sam se ne bo." Zaviha nos in pripomne: "Svašta." Kaj svašta? Neverjetno, kako nekaterim fizično delo smrdi. Pa naj gre za pometanje ali sesanje, košnjo trave ali kidanje snega. Očitno bi bilo tipčku bolj všeč, če bi imeli upravnika ali hišnika, ki bi vse to delal namesto nas. Kar bi verjetno posledično pomenilo malce višjo najemnino. In spet ne bi bilo prav.

Kakorkoli, moram priznati, da se, kljub drobnim sosedskim nesoglasjem in napetostim, tule v Šiški počutim dobro. Med drugim tudi zato ker imaš v Ljubljani, kljub temu, da gre za relativno majhno prestolnico, nek občutek anonimnosti, brezimnosti, zasebnosti, če hočete. Na vasi tega ni. Vsi te poznajo in, če si zvečer prišel domov po vseh štirih, ker si spil "kozarček" preveč, bo, verjemite, naslednji dan to vedela cela vas. V mestu tega ni in to mi je med drugim strašno všeč. Poleg nočnih sprehodov po mestu recimo, ko vse utripa drugače, ko ni gneče, prometa. A o tem v katerem naslednjih zapisov.

Lep vikend vam želim in ostanite v cvetju!

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Dreamstime.com