Današnji zapis nadaljujem, kjer sem končal prejšnjega. Pisal sem o svoji selitvi v Ljubljano. V tem času namreč mineva leto dni, odkar je padla odločitev, da je čas za osamosvojitev. Ko se pogovarjam z nekaterimi znanci, ki so ravno tako podnajemniki po vseh koncih Ljubljane, večkrat slišim kar nekaj opazk in pripomb. Bodisi na račun (pre)visoke najemnine, bodisi na račun najemodajalca, ki zna biti... No, recimo temu precej neugoden in nepredvidljiv. Jaz teh težav na srečo nimam. S človekom, ki mi oddaja stanovanje v najem, sva v tem letu dni zgradila lep in korekten odnos. Odnos, ki bolj spominja na relacijo oče - sin. Vsakega 15. v mesecu greva na kavo, ki se ponavadi razvleče in mojo denarnico olajša za kar konkretno število evrov. A po drugi strani znajo biti te kave izjemno zabavne.

Moj najemodajalec je oče štirih otok. Človek z bogatimi življenskimi izkušnjami, izjemno razgledan, dober retorik. Zato njegove zgodbe vsrkavam kot goba, včasih z odprtimi usti. Veliko sprašujem, ker so mi všeč ljudje, ki imajo povedati kaj pametnega in ne mlatijo prazne slame. Včasih debata nanese na gradbeništvo, v katerem sem delal v časih, ko je bila ta panoga še udarna igla našega gospodarstva, včasih o umetnosti, dogajanju v Cankarjevem domu, slovenski kulturi nasploh.

A ena najbolj nepozabnih prigod v tem času, se mi je zgodila s sosedo, s katero si deliva kopalnico in wc. Ja, to zna biti rahlo neprijetno, sploh, če se ti mudi v službo in imaš namen skočit pod tuš. In, ravno v tistem, naša Rozi 'uleti na sceno.' Vrata kopalnice se zaklenejo! Če že moram deliti del stanovanja, potem bi skoraj raje s sosedo delil kuhinjo kot kopalnico, ampak ok. Rozi je starejša gospa. Težko hodi, pomaga si z berglo. Včasih ji nesem vrečke v stanovanje, ker se mi zdi prav, enkrat pa sem uspešno interveniral pri zamašenem odtoku v kuhinjskem koritu.

Povabila me je na kavo in na kredenci opazim cel kup fotk, na njih pa njena hči, ki živi v Kanadi. Lepa ženska. A, da sva z Rozi prišla do takega odnosa, ki je zdaj relativno dober, je trajalo. Najin začetek je bil slab, res slab. Dva tedna po tistem, ko sem se preselil me je obtožila, da ji kradem mehčalec in pralni prašek. Hude obtožbe so to. Za take stvari gre človek lahko v zapor. Ok, šalo na stran. Pa me ta obtožba niti ne bi tako zelo zmotila, če bi bila naslovljena direktno name, a ni bila. Rozi je uporabila bolj zvito taktiko. Klicala je lastnika hiše in mu sporočila strašno vest, da ji tam nek mulc krade pralni prašek in mehčalec. Prijazno sem jo povabil v svoje stanovanje, odprl omaro in ji ponosno pokazal škatlo s pralnim praškom. In mehčalec. Vse ji je bilo kristalno jasno in zdelo se je, da ji je malo nerodno.

A pravi šok je naša Rozi doživela kak mesec pozneje, ko smo dobili novega soseda, ki živi nadstropje nad nama. Simpatičen, temnolas, postaven dečko. Res, da sem redko doma, a po tem kar sem uspel videt je bil izbor njegovih žensk več kot impresiven. In očitno je dečko pravi sveder, ve kaj dela. Ponoči se slišijo zvoki, ki jih običajno človek ne spušča medtem, ko lupi čebulo. Rozi je bila seveda takoj vsa iz sebe, meni pa se je zdelo neznansko zabavno...

Nadaljevanje prihodnjič...

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Dreamstime.com