Dušanov dnevnik, 13. del - Stop!
Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je v deželici podalpski še vedno tabu tema. Gre za področje, ki bi si zaslužilo več pozornosti, a o tem se piše in govori zelo malo. Kot, da se ne bi dogajalo. Kot, da roka šefa poslovalnice nikoli ‘pomotoma’ ne bi zašla na prsni koš tajnice. Jasno, dečko je preizkušal teren. Testiral 'sveže meso'. Zanimala ga je reakcija. Ima moč, vpliv. Je njen neposredno nadrejen, zato verjame, da lahko počne, kar mu je volja. In verjame, da to lahko počne nekaznovano.
V večini mojih zapisov sem sam tudi protagonist zgodbe, gre za osebna doživetja in osebne izpovedi. Tokrat pa je drugače. V spodnjih vrsticah je zapisana resnična izpoved neke moje kolegice, s katero sva se zadnjič dobila v Ljubljani na kavi. Prosila me je, če bi lahko njeno zgodbo objavil javno. Brez imen se razume. Identiteta vseh vpletenih mora ostati skrita. Prav tako ni pomembno, v katerem podjetju se je zgodilo...
Glavna junakinja je v tem primeru, gospa, ki jih šteje malce več kot 40. Srečno poročena, zadovoljna in zadovoljena. Kar pomeni, da nima nobene potrebe po avanturi, niti nobene želje vzbujati pozornost moških sodelavcev ali nadrejenih v podjetju. Mati dveh odraščajočih najstnikov, ljubiteljica narave, komunikativna. Pozitivno usmerjena, optimistka, z zelo realnim pogledom na življenje in svet. Povedano z enim stavkom: ženska, ki ima v glavi 'urejeno podstrešje''. Taka je moja splošna ocena o njej. Zato ji popolnoma zaupam in med pripovedovanjem njene zgodbe nisem niti enkrat samkrat podvomil v resničnost povedanega, niti nisem dobil občutka, da stvari z namenom boljšega učinka napihuje in dramatizira. Njeno govorjenje je bilo umirjeno, stvarno, a tudi čustveno. Poskušala je skriti, da se ji trese spodnja ustnica in, da se ji trese glas, a pozorno oko in pozorno uho to zaznata. Pretreslo jo je! Strah jo je! V službo, ki ji je zvesto vdana že 26 let, hodi z vsak dan večjim odporom, strahom, celo gnusom.
Vse skupaj se je začelo pred časom, ko je njen neposredno nadrejeni v komunikaciji začel uporabljat kosmate, opolzke šale, ki so jasno namigovale na spolnost. Vse skupaj se je nadaljevalo z ustrahovanjem in žalitvami podrejenih v smislu: "Če ne boste dosegli tega in tega, boste… Saj vemo, kako gredo te stvari, kajne?" Za gospo, ki je glavna junakinja te zgodbe – recimo, da ji je ime Nataša, pa je kapljo čez rob pomenil trenutek, ko se je roka njegovega šefa – recimo, da mu je ime Aleš, znašla na njenem oprsju. Nasprotnik je vstopil globoko na prepovedano ozemlje. In zraven si je verjetno mislil: "Kaj mi pa more? Me bo tožila? Jaz poznam vse ljubljanske odvetnike in tožilce. Jaz sem šarmanten, postaven mož, ki je nekaj dosegel. Imam ugled, moč, vpliv, denar in zaledje - strice, ki jim je nekdo ukradel ozadje. Kdo ali kaj si pa ti?"
Ko mi je pripovedovala o tem kaj se dogaja pri njih – gre za zelo znano, veliko, ugledno in uspešno ljubljansko podjetje - sem najprej začutil sočutje. Sledila je globoka žalost, nato pa bes. In nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil, kako bi jaz odreagiral v primeru, če bi izvedel, da moje dekle otipava njen šef v službi? Kolikor se poznam, bi reagiral burno. Prva ideja, ki mi pade na pamet je, da bi se pozanimal, kateri avto vozi ta šminker. Nato bi avto polil s kislino in na vrata napisal: ''Vesel Božič ti želim, seksualni manijak!'' Bi s tem kaj rešil? No… enemu od avtoličarjev bi precej izboljšal zaslužek, to pa je tudi vse. Kako se torej lotiti takih tipov, ki v svoji naduti aroganci verjamejo, da so nezlomljivi in nedotakljivi? Jim polomiti noge s kijem za baseball in z masko na glavi? Dobra ideja! A, če dečko ne ve, zakaj je bil tepen, je vse zaman. Torej, stvari se je treba lotiti strateško in premišljeno. Kot pri partiji šaha. Kjer moraš poleg svoje, predvideti tudi potezo nasprotnika. In ga udariti tam, kjer najbolj boli.
Nataša se je odločila za zelo pogumno potezo. Malokdo na njenem mestu bi v deželici podalpski reagiral na enak način. Odločila se je, da bo šla do konca. In za te stvari pooblaščenim in pristojnim ljudem pokazala elektronska sporočila, sms-e in s sabo pripeljala sodelavko, ki bo potrdila, da je Aleš to počel množično, serijsko, več let. In, da imajo ženske v podjetju tega dovolj. Dovolj imajo ustrahovanja, poniževanja in blatenja. Vsak pride enkrat do točke, ko ne more več in takrat se izkaže njegova prava moč.
Epilog zgodbe:
'Aleš' ni več vodja oddelka, trenutno je na prisilnem dopustu. Čisto prijateljsko pa mu priporočam, naj se zglasi pri kakšnem dobrem psihoterapevtu. Zraven pa naj si prebere še knjigo z naslovom: Moški, ki sovražijo ženske. Morda bo pomagalo.
'Nataša' – čestitke za pogum :)
Ta zapis je namenjen vsem, ki so zmogli dovolj poguma, volje in moči, da so se jasno, glasno in odločno uprli mobingu na delovnem mestu. Ne glede na posledice. Tu lahko s ponosom pripišem, da sem tudi sam eden izmed takšnih, tožba proti mojemu bivšemu delodajalcu je trenutno v teku. Zapis pa je seveda namenjen tudi vsem ženskam, ki so se ali pa še bodo, odločno uprle spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu.
Pripravil: Dušan Jambrošič
Uredila: Urška Košir
Foto: Dreamstime.com